Španske vloge pred Sodiščem EU

Več kot 1,17 milijona ljudi je v Španiji zaprosilo za ureditev svojega priseljenskega statusa, preden se je rok iztekel konec junija. To je več kot dvakrat toliko, kot je sprva ocenila vlada (Crónica Global, The Guardian). Nobena članica EU se v zadnjih letih ni lotila tako obsežne ureditve statusa delavcev brez dovoljenja za prebivanje. Špansko vrhovno sodišče zdaj presoja, ali naj Sodišče Evropske unije, najvišje sodišče EU, zaprosi za razlago, ali je program skladen s pravom Unije (El Español). Če bo Sodišče EU zadevo sprejelo, bo njegova razlaga zavezovala vse države članice in določila, kako daleč lahko vlade sežejo pri legalizaciji dela na črno, medtem ko sosednje države svojo politiko gradijo na strožjem vračanju migrantov.

Ena določba, dve razlagi

Spor se vrti okoli ene določbe direktive EU o vračanju, zakona iz leta 2008, ki določa skupna pravila za vračanje oseb brez zakonitega statusa. Člen 6(1) določa, da morajo države izdati odločbo o vrnitvi vsaki osebi, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. Člen 6(4) pa državi članici dopušča, da iz »sočutnih, humanitarnih ali drugih razlogov« izda dovoljenje za prebivanje in se izogne postopku odstranitve. Tudi priročnik Evropske komisije o vračanju pravi, da lahko država »kadar koli« podeli dovoljenje za prebivanje osebi, ki prebiva nezakonito (Direktiva 2008/115/ES, priročnik Komisije o vračanju).

Španska vlada v tem vidi jasno pravno podlago. Nasprotniki trdijo, da je člen 6(4) varovalka za posamične primere, ne dovoljenje za ureditev statusa več kot milijona ljudi. Če bo vrhovno sodišče vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, torej postopek, s katerim nacionalno sodišče Sodišče EU zaprosi za razlago prava Unije, bo odločitev postavila meje te določbe za vse države članice (El Debate).

Evropa isto zgodbo bere skozi različne strahove

Nemčija je španski program večinoma razumela kot vprašanje trga dela. Poročanje se je osredotočalo na poskus Madrida, da delavce iz sive ekonomije v gradbeništvu, kmetijstvu in oskrbi na domu vključi v obdavčeno in zavarovano zaposlitev (taz).

Nemški mediji so hkrati natančno ločevali, kaj špansko dovoljenje za prebivanje dejansko pomeni. Po schengenskih pravilih španska dovolilnica omogoča kratkotrajno potovanje do 90 dni v drugih državah območja brez notranjih meja, ne odpira pa njihovega trga dela (FAZ, Schengenska konvencija, člen 21). Avstriji zato teh delavcev ne bi bilo treba takoj sprejeti na svoj trg dela.

Avstrijska FPÖ, skrajno desna Svobodnjaška stranka, ki zdaj vodi koalicijo, je iz tega kljub temu potegnila nasproten sklep. Španski program je označila za »brezplačno schengensko vozovnico« in »magnet za azil« (Krone). Tak okvir v eno opozorilo stisne vprašanje privlačnih dejavnikov, nadaljnjih premikov po Evropi in verodostojnosti vračanja. Pravno tveganje je precej ožje: širše pravice do mobilnosti nastanejo šele po več letih neprekinjenega prebivanja po direktivi EU o statusu državljanov tretjih držav za daljši čas, ne pa s prvim enoletnim španskim dovoljenjem.

Italija je španski primer vključila v svojo razpravo o izvrševanju migracijskih pravil. Notranji minister Matteo Piantedosi je pakt EU o migracijah in azilu, sveženj iz leta 2024, ki preureja evropsko obravnavo prošenj za azil in vračanja, predstavil kot premik k strožjemu izvajanju pravil (Avvenire). Iz Rima je španska ureditev statusa videti kot nasprotni model.

Katalonija nosi administrativno breme

Največji pritisk številk je v Kataloniji. Regija je prejela več kot 257.000 prošenj, največ med vsemi avtonomnimi skupnostmi, samo provinca Barcelona pa več kot 192.000 (Crónica Global). Odvetniki v Barceloni opozarjajo, da je največje tveganje pomanjkanje terminov na uradih za priseljevanje.

Portugalska kaže, kaj se zgodi, ko administrativna zmogljivost ne sledi politični odločitvi. Tudi tam je postopek urejanja statusa formaliziral položaj več sto tisoč ljudi, vendar so zaostanki mnoge več mesecev pustili brez veljavnih dokumentov. Po poročanju ECO je leta 2025 iz evidenc socialne varnosti izpadlo več kot 162.000 tujih delavcev, ne da bi se vrnili v aktivno registracijo. Ureditev statusa lahko legalizira dejansko delo, vendar le, če država prošnje dovolj hitro pretvori v uporaben pravni položaj; sicer ustvari novo obliko negotovosti.

Pravno vprašanje pred Sodiščem EU bi bilo ozko: ali člen 6(4) dopušča množično ureditev statusa ali le izjeme od primera do primera. Politično vprašanje je širše. Španija preizkuša, ali lahko velika članica EU v velikem obsegu legalizira delo ljudi brez urejenega statusa, medtem ko njene sosede politični kapital vlagajo v vračanje. Prvi odgovor lahko pride iz sodne dvorane. Prvi neuspeh, če do njega pride, se bo videl v vrstah za termine.