Droni nad evropskimi jedrskimi objekti

Spiegel in The Guardian sta ob sklicevanju na analizo, povezano z Mednarodnim inštitutom za strateške študije, londonskim obrambnim think tankom, poročala, da so v več kot ducatu evropskih držav od konca leta 2024 zabeležili približno 144 sumljivih incidentov z droni (Spiegel, The Guardian). Tarče niso bile naključne: vojaška oporišča v Združenem kraljestvu, Belgiji in na Nizozemskem, kjer so nameščena letala z jedrsko zmogljivostjo, francoska podmorniška baza Île Longue, elektrarne in pristanišča. Ocena analitikov kaže na povezavo z Rusijo, tudi prek uporabe trgovskih ladij ali plovil iz tako imenovane senčne flote kot izstrelišč.

Toda nobena evropska vlada Rusije ni uradno imenovala kot odgovorne. Javnost ni videla nobenega zaseženega drona z dokazno verigo, ki bi zdržala forenzični preizkus. Preiskave ene od sumljivih ladij, HAV Dolphin, po poročanju medijev niso prinesle dokazov (Spiegel, t-online). Vzorec je zaskrbljujoč, ker se ponavlja nad vojaško in energetsko infrastrukturo. Dokazi pa ostajajo nepopolni.

Kje se oblast razlomi

Nerazrešeno vprašanje pripisovanja odgovornosti je pomembno, ker zavira ukrepanje. Majhen dron, ki nizko preleti vojaško oporišče in je morda vzletel s trgovske ladje z nepreglednim lastništvom, pade med varnostne sisteme, ki jih je Evropa zgradila za drugačne grožnje. Država lahko nadzoruje svoje teritorialne vode. Dlje od obale potrebuje pravno podlago: soglasje države zastave, kršitev sankcij ali dokaz kaznivega dejanja (UNCLOS). V zraku je Natov sistem varovanja zračnega prostora nastal za hitra letala in rakete, ne za poceni drone, ki letijo nizko in izginejo, še preden se prestrezniki sploh dvignejo (NATO).

Na tleh policija preiskuje, obalne straže patruljirajo, vojaški poveljniki pa varujejo občutljive objekte. Odločitev, ali dron nad naseljenim območjem motiti z elektronskimi sredstvi ali ga sestreliti, ostaja nacionalno pravno vprašanje, brez skupnega evropskega praga za ukrepanje (New York Times).

Orodja Evropske unije lahko izboljšajo sliko. Baltske pomorske operacije EU združujejo sredstva nacionalnih obalnih straž, satelitske posnetke in nadzorne drone za spremljanje sumljivih plovil (Finnish Border Guard). Sankcije EU lahko uvrstijo ladje na sezname, omejijo njihovo zavarovanje in zvišajo stroške ruske senčne flote (Council of the EU). Vendar ne EU ne Nato ne moreta v imenu nacionalne vlade vkrcati se na sumljivo ladjo ali nevtralizirati drona. Taktična odločitev ostane pri državi, na ozemlju katere se incident zgodi. Operacije v sivem območju so zasnovane prav za takšne zamike.

Koristna danska skepsa

Vse vlade dokazov ne berejo enako. Danski mediji so alarmu ponudili najostrejše protiuteži. Politiken je opisal primer, v katerem naj bi dansko obrambno plovilo obkrožili štirje droni, uradniki pa so govorili o »sposobnem akterju«. Isti prispevki so hkrati postavili vprašanje, ali dokazi res zadoščajo za sklep, da je šlo za rusko operacijo (Politiken). Weekendavisen je šel še dlje: v nekaterih evropskih primerih so javno dostopni dokazi šibki, na Danskem pa je še vedno težko ugotoviti, ali so bili droni sploh prisotni (Weekendavisen).

Ta skepsa ni ovržba. Je opozorilo na drugo tveganje. Če vlade govorijo o hibridnih grožnjah, ne da bi pokazale dokaze, državljanom ostane izbira med slepim zaupanjem in zavračanjem vsega. Oboje koristi Moskvi. Kot je zadevo uokviril Politiken, je bila danska »dronovska panika« morda sama po sebi tisto, kar si je želel Putin: negotovost, ki ustvarja strah, ne da bi zahtevala dokaz.

Ko pregon težavo premakne k sosedu

Švedska je pokazala, kako je videti nacionalno ukrepanje. Po vkrcanjih obalne straže naj bi se več sankcioniranih plovil začelo izogibati švedskim teritorialnim vodam (Sjöfartstidningen). Švedski komentatorji so opozorili, da se promet lahko zgolj premakne proti danskim in nemškim vodam, kjer je nadzor manj gost (Expressen). Nemška poročila to potrjujejo: poti tankerjev iz senčne flote naj bi se premaknile bliže nemški obali (n-tv).

To je znan evropski vzorec. Grožnja prečka meje hitreje kot pristojnosti. Ukrepanje ene države preizkusi pravna orodja, flota pa se premakne naprej. Francija medtem poceni drone dolgega dosega obravnava kot nujno vrzel v obrambi: težava je v tem, da še nima dovolj hitrih in cenovno vzdržnih načinov za odkrivanje in ustavljanje majhnih dronov. Zato prilagaja večplastne sisteme obrambe (Le Monde).

V javnem gradivu še vedno manjka tisto, kar bi zgodbo zaprlo: zaseženi droni s sledljivo elektroniko, radarske sledi, ki bi let povezale s konkretno ladjo, ali uradne vladne ocene, ki bi Rusijo imenovale z zadostno pravno gotovostjo. Ocena, povezana z IISS, pravi, da je ruska povezava zelo verjetna. Vlade tega večinoma niso pripravljene izreči javno.

Evropa ranljivost že pozna. Odprto ostaja vprašanje, kdo lahko dovolj hitro sestavi verigo od suma do zakonitega ukrepanja, preden pride do naslednjega incidenta.