Oceani pri 21.07°C, rekordno poletje zahodne Evrope

Svetovni oceani so bili avgusta najtoplejši, odkar obstajajo meritve za ta mesec. Povprečna temperatura morske gladine med 60° južne in 60° severne zemljepisne širine je dosegla 21,07 °C. S tem se je izenačila z rekordom iz marca 2024 in za 0,09 °C presegla prejšnji poletni vrh iz avgusta 2023, kažejo podatki programa Copernicus. Povprečna temperatura zraka ob površju je znašala 16,96 °C, kar je po ocenah 1,65 °C nad predindustrijskim povprečjem obdobja 1850–1900. Avgust si je z julijem 2023 delil prvo mesto med najtoplejšimi koledarskimi meseci v zbirki ERA5, evropski podnebni reanalizi, ki satelitske, balonske, letalske in postajne meritve združuje z vremenskim modelom v primerljiv svetovni niz podatkov.

En sam mesec z odklonom nad 1,5 °C še ne pomeni prekoračitve cilja Pariškega sporazuma, saj se ta nanaša na dolgoročno segrevanje skozi več desetletij, ne na vreme v posamezni sezoni. Avgust pa ni bil osamljen odklon, temveč sklep poletja, v katerem je zahodna Evropa presegla prejšnje temperaturne rekorde.

Zakaj se je vročina sama krepila

Po meritvah programa Copernicus je bilo povprečje med junijem in avgustom na območju od Portugalske do Alp najvišje doslej in je preseglo leto 2003. Razmere po vsej Evropi niso bile tako skrajne: avgust je bil četrti najtoplejši, poletje pa tretje najtoplejše, za letoma 2024 in 2022. Zahodna Evropa je izstopala predvsem zaradi dolgotrajnosti vročine, ki so jo vzdrževali več mesecev obstojni sistemi visokega zračnega tlaka nad istimi zemljepisnimi širinami.

Pri takšni blokadi se zrak spušča ter zavira nastajanje oblakov in padavin, zato sonce dan za dnem segreva tla. Ko se prst izsuši, pokrajina izgubi naravni hladilni mehanizem: namesto da bi se energija porabljala za izhlapevanje vode, se večji delež sončnega sevanja neposredno spremeni v toploto. Ta povratna zanka je v podnebni znanosti dobro raziskana (Seneviratne et al.).

Copernicus je julija na delih Iberskega polotoka, Francije, Nemčije, Avstrije in Madžarske izmeril rekordno nizko vlažnost tal. Segrevanje zaradi človekovih izpustov, dolgotrajna atmosferska blokada in nenavadno suha tla skupaj stopnjujejo vročinske skrajnosti, vendar še nobena raziskava ni izračunala, kolikšen je bil posamezni prispevek teh dejavnikov k temperaturam leta 2026. Konec avgusta je prinesel nekaj dežja, toda krajevni nalivi niso mogli nadomestiti primanjkljaja padavin, ki se je nabiral tri mesece.

Poletje, katerega glavna značilnost je bila vztrajnost vročine

Najjasnejši primer ponuja Francija. Météo-France je izmeril povprečno poletno temperaturo 24,0 °C, kar je 3,6 °C nad povprečjem obdobja 1991–2020 in največ od začetka meritev leta 1900. Prejšnji rekord, 23,1 °C iz leta 2003, je bil presežen za 0,9 °C, kar je pri trimesečnem državnem povprečju zelo velika razlika. Trije ločeni vročinski valovi so med sredino junija in koncem avgusta zajeli 53 dni, leta 2022 pa 33 dni. Merilne postaje so zabeležile 178 prekoračitev meje 40 °C, dvakrat toliko kot leta 2003, poleti pa je padlo približno 40 odstotkov manj dežja od običajnega (Météo-France).

Pri teh podatkih je treba razlikovati med dvema izhodiščnima obdobjema. Odklon 3,6 °C je izračunan glede na nedavno podnebje med letoma 1991 in 2020. Modelska atribucijska ocena Météo-France pa kaže, da je bilo poletje približno 5,0 °C toplejše od predindustrijskih razmer, pri čemer je bilo mogoče približno 2,4 °C tega odklona, z razponom ocene med 1,8 in 3,0 °C, pripisati podnebnim spremembam zaradi človekovega delovanja. Klimatolog Aurélien Ribes iz CNRM je razliko ponazoril takole: leto 2026 je bilo v absolutnem smislu toplejše, vendar je glede na današnje, že ogreto podnebje pomenilo manj izjemen odklon kot leto 2003 v takratnih razmerah. Izhodiščna temperatura se je medtem zvišala.

Španija je s povprečjem 24,5 °C doživela najtoplejše poletje od začetka niza agencije AEMET leta 1961, v štirih uradno opredeljenih vročinskih valovih pa je preživela 61 dni (AEMET). Sam avgust je bil med španskimi avgusti šele šesti najtoplejši, kar potrjuje, da rekord ni bil posledica enega skrajnega vrha, temveč dolgotrajne vročine. Na referenčni postaji De Bilt na Nizozemskem je sezonsko povprečje doseglo 19,3 °C, največ po letu 1901, skoraj povsem suh julij pa je skupno količino padavin potisnil med pet odstotkov najbolj sušnih let.

Posledice vročega poletja

Kot smo poročali julija, so požari v naravi že takrat sprožili evakuacije ter napotitev evropskih zmogljivosti civilne zaščite v Francijo in Španijo. Po začasnih španskih podatkih je do sredine avgusta zgorelo 254.730 hektarjev, kar je bilo 13,8 odstotka manj kot v enakem obdobju leta 2025. Vročina in suša ustvarita pogoje za požare, njihov dejanski obseg pa določajo vžig, veter in učinkovitost odziva.

Neodvisne svetovne zbirke podatkov NASA, NOAA in Berkeley Earth avgustovskih izračunov še niso objavile, sprotna ocena ERA5 pa se lahko naknadno spremeni. Razpoložljivi podatki kljub temu kažejo, da so se segrevanje zaradi človekovega delovanja, atmosferska blokada in izsuševanje tal združili v vzorec, ki ga je Medvladni panel za podnebne spremembe opredelil kot glavno gonilo vse pogostejših vročinskih skrajnosti nad kopnim. Poletje 2026 v zahodni Evropi je pokazalo posledice, ko takšen vzorec vztraja tri mesece.