Dolg €750 billion krči načrte EU

EU želi okrepiti obrambo, podpirati Ukrajino in hkrati začeti odplačevati pandemični dolg. Proračunski okvir, iz katerega naj bi vse to financirala, pa ostaja približno enako velik kot pred nastankom teh prednostnih nalog. Zato se je že začel spor o tem, kateri programi bodo izgubili prostor.

Večletni finančni okvir, sedemletna zgornja meja porabe EU, ki jo soglasno potrdijo vse države članice, določa, koliko lahko Bruselj največ porabi (EUR-Lex). Sedanji okvir za obdobje 2021–2027 znaša približno 1,074 bilijona evrov v cenah iz leta 2018 (Evropska komisija).

Naslednji okvir bo moral rešiti težavo, ki je prejšnji niso imeli. EU se je med pandemijo prek sklada NextGenerationEU, izrednega instrumenta za okrevanje, zadolžila za približno 750 mrd. evrov (Svet EU). Odplačevanje glavnice se začne leta 2028. Ta znesek se od proračunskega prostora odšteje, še preden pridejo na vrsto nove politike, zato bo moral prihodnji finančni okvir hkrati nositi obrambo, podporo Ukrajini, konkurenčnost in dolg, ki ob določitvi sedanje zgornje meje še ni obstajal.

Kje je denar

Proračun še vedno določata dva stara stebra. Kohezijska politika, torej regionalne naložbe za zmanjševanje razlik med bogatejšimi in revnejšimi deli Evrope, obsega 426,7 mrd. evrov. Kmetijstvo prejme še 401 mrd. evrov. Skupaj to pomeni približno dve tretjini celote. Za varnost in obrambo je namenjenih 14,9 mrd. evrov, približno 1,2 odstotka (EUR-Lex).

Na ta okvir prihajajo nove zahteve. Ukrajina ima za obdobje 2024–2027 potrjen 50-milijardni instrument EU, naslednik pa še ni dogovorjen (Evropska komisija). Strateška agenda EU med osrednje naloge uvršča konkurenčnost, obrambo, podporo Ukrajini in varnost (Evropski svet). Evropski parlament je izglasoval zahtevo, naj bo prihodnji cikel za skoraj 200 mrd. evrov večji od predloga Komisije (Euronews).

Štiri možnosti, štiri blokade

Vrzel je mogoče zapreti le na štiri načine: zvišati zgornjo mejo, dogovoriti nove prihodke na ravni EU, zmanjšati obstoječe programe ali se znova zadolžiti. Vsaka možnost ima svojo blokirno koalicijo.

Nizozemska pogajanja izrecno razume skozi položaj neto plačnice. Njena vplačila v proračun EU večinoma temeljijo na prispevkih glede na bruto nacionalni dohodek, ki se povečajo, kadar drugi evropski prihodki ne zadoščajo (Rijksoverheid, Evropska komisija). Podobno stališče je običajno zagovarjala Nemčija. Obe državi vztrajata, da je treba novo porabo najprej najti znotraj obstoječe zgornje meje, šele nato razpravljati o višjih vplačilih.

Poljska je na drugi strani. Varšava za obrambo namenja enega največjih deležev BDP v Natu (NATO), hkrati pa je močno odvisna od kohezijskih in kmetijskih plačil. To je izvedljivo le, če proračun zraste. Skupina 16 držav članic, med njimi Italija, Poljska in Romunija, je zato nasprotovala osnutku Komisije ter zahtevala močnejšo zaščito kohezije in kmetijstva (EUNews).

Francija skupno kmetijsko politiko, ki vključuje kmetijske subvencije in podporo podeželju, obravnava kot politično mejo (Evropska komisija). Pariz zato potrebuje večji proračun ali nove prihodke. Brez tega se njegove prednostne naloge med seboj izključujejo.

Romunija kaže tveganje, ki ga gole številke zakrijejo. Če bi se denar premaknil od kohezijskih nepovratnih sredstev, dodeljenih po vnaprej določenih formulah glede na regionalno razvitost, k skladom, kjer zmagajo najbolje pripravljeni projekti, bi morale države s šibkejšimi institucijami sredstva izbojevati, ne pa jih prejeti glede na potrebe (Cohesion Data). Proračun bi se lahko povečal, revnejše članice pa bi bile kljub temu na slabšem.

Prihodki, ki še ne obstajajo

Komisija je predlagala nova »lastna sredstva«, prihodke, ki bi neposredno tekli v proračun EU. Med njimi so prihodki iz sistema trgovanja z emisijami, mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah, torej dajatve na ogljično intenziven uvoz, in statistična dajatev na dobičke podjetij (Evropska komisija). Noben od teh virov še ni sprejet. Prihodki iz trgovanja z emisijami in mejne ogljične prilagoditve bi lahko obremenili uvoznike in potrošnike, kar odpira nov spor o tem, kdo bo plačal. Če bodo ti viri razočarali, ostanejo nacionalni prispevki zadnje jamstvo (EUR-Lex).

O proračunu, ki bo sedem let določal porabo EU, se tako pogajajo vlade, ki vsaka zase varuje svoje postavke. Odprto ostaja, katera bo pripravljena povedati, kateri program lahko izgubi.