AKTOR vstopa v grški plinski terminal

Skupina AKTOR je 9. julija z družbo Motor Oil podpisala okvirni sporazum o nakupu 50-odstotnega deleža v družbi Dioriga Gas, ki razvija plavajoči terminal za utekočinjeni zemeljski plin v grškem Korintskem zalivu (Protothema). Dogovor je za zdaj šele načelen: določa osnovne pogoje, dokončna pogodba pa je še odvisna od soglasij uprav, končnih dokumentov in regulatornih dovoljenj. Vseeno kaže, da dve veliki grški industrijski skupini resno stavita na oceno, da jugovzhodna Evropa potrebuje še eno vstopno točko za uvoz plina. Odprto ostaja, ali trg to potrebo potrjuje.

Koridor ima denar. Terminal še ne.

Dioriga je zasnovana kot FSRU, plavajoča enota za skladiščenje in ponovno uplinjanje. V praksi gre za ladijsko infrastrukturo, na kateri tankerji raztovorijo utekočinjeni zemeljski plin, ta pa se nato segreje nazaj v plinasto stanje in pošlje v plinovodno omrežje. Motor Oil trdi, da ima projekt potrebna dovoljenja in študije (Enikos). Neodvisne potrditve začetka gradnje ali zavezujočih zakupov terminalskih zmogljivosti za zdaj ni.

Poslovna logika projekta sloni na Vertikalnem koridorju, plinski poti od juga proti severu, ki jo Evropska unija v okviru pobude CESEC, namenjene povezovanju energetskih trgov srednje in jugovzhodne Evrope, obravnava kot prednostno diverzifikacijsko infrastrukturo (European Commission). Plin bi v Grčijo prispel po morju, se tam ponovno uplinil in nato prek povezovalnih plinovodov potoval proti Bolgariji, Romuniji, Moldaviji in Ukrajini.

Ta smer ima zdaj za seboj konkretne zakupe. Na prvih dolgoročnih dražbah zmogljivosti na grško-bolgarski mejni točki Sidirokastro so kupci za plinsko leto 2026/27 in naslednja štiri leta rezervirali več kot 45 odstotkov razpoložljivih zmogljivosti (Protothema English). Zakupi so pomembni, ker podjetja plačajo rezervacijo plinovodnega prostora le, če pričakujejo, da ga bodo dejansko uporabljala. Metlen je zakupil približno 20 GWh na dan, DEPA Commercial in Atlantic SEE LNG Trade pa skupaj okoli 13 GWh na dan.

Atlantic SEE, skupno podjetje, v katerem ima AKTOR 60-odstotni delež, je ločeno zakupilo 4,7 TWh letnih zmogljivosti na koridorju za premik ameriškega utekočinjenega plina v regijo pred letom 2030 (To Vima). Podjetje še poskuša memorandume z Bolgarijo, Romunijo in Ukrajino pretvoriti v zavezujoče 20-letne pogodbe (Parapolitika).

Ti zakupi dokazujejo povpraševanje po poti, ne pa nujno po terminalu Dioriga. Obstoječe grške vstopne točke se že soočajo s presežnim povpraševanjem. Koridor je postal komercialno zanimiv šele potem, ko so operaterji tranzitno pristojbino za celotno pot od Grčije do Ukrajine znižali s približno 9,39 evra/MWh na manj kot 6 evrov/MWh (Euro2Day, Știripesurse). Te pristojbine plačujejo dobavitelji oziroma zakupniki zmogljivosti, nato pa jih vključijo v končno ceno za kupce. Da je bil za prve resne zaveze potreben skoraj 40-odstotni rez tarif, pove, kako ozka je ekonomska računica.

Hrvaška in Romunija že tekmujeta za iste kupce

Dioriga bi vstopila na trg, kjer alternative že delujejo. Hrvaški terminal za utekočinjeni zemeljski plin na Krku obratuje od leta 2021 in je zmogljivost povečal na 6,1 milijarde kubičnih metrov na leto (Poslovni). Romunsko črnomorsko polje Neptun Deep, ki je v enakem lastništvu družb OMV Petrom in Romgaz, prvo proizvodnjo pričakuje leta 2027, pri čemer poročila omenjajo plato proizvodnje okoli 8 milijard kubičnih metrov na leto (HotNews). Obe možnosti ciljata tudi na del istih celinskih kupcev, do katerih želi priti Grčija.

Kdo pridobi, kdo plača

Če bo Dioriga komercialno uspela, bosta koristi pobrala Motor Oil in AKTOR, grška tranzitna infrastruktura bo ustvarjala prihodke iz pristojbin, kupci v Bolgariji, Romuniji in na zahodnem Balkanu pa bodo dobili dodatno pogajalsko vzvodje proti obstoječim dobaviteljem.

Če projekt tržno ne uspe, bodo prvi udarec nosili delničarji. Toda tveganje se tam ne konča. Bolgarija že pozna mehanizem, po katerem se premalo uporabljena plinska infrastruktura prenese na javnost. Dogovor med družbama Botas in Bulgargaz je po poročilih določal 500.000 evrov na dan fiksnih plačil za zmogljivosti ne glede na dejansko uporabo, dokler pogodbe nista strani zamrznili za 15 mesecev (3e-news, BTA). Pri pogodbah tipa vzemi ali plačaj, kjer kupec plačuje tudi, če plina ali zmogljivosti ne uporabi, države izgube pogosto prenesejo v regulirane tarife. Račun na koncu plačajo odjemalci.

Madžarska in Slovaška, najbolj oddaljena trga na severnem koncu poti, za zdaj kažeta najšibkejše povpraševanje. Javno dostopnih dokazov, da bi se njuni operaterji omrežij ali trgovci s plinom zavezali grški poti, ni. Njuna običajna oskrba poteka prek TurkStreama, grški utekočinjeni plin pa je zanju smiseln le, če je končna dobavljena cena nižja (Denník E).

Dogovor med AKTOR-jem in Motor Oilom je stava, da se energetski problem jugovzhodne Evrope premika od vprašanja, kje najti plin, k vprašanju, po katerih poteh ga je mogoče dobaviti po konkurenčni ceni. Vertikalni koridor ima zakupe in tarifni premik. Nima pa še dokaza, da regija poleg že zgrajene in načrtovane infrastrukture potrebuje prav ta terminal, na prav tej lokaciji.