Ankara utrjuje plinsko vez s severnim Ciprom

Ankara in uprava turških Ciprčanov sta podpisali memorandum o soglasju za podmorski plinovod, ki bi Turčijo povezal z zasedenim severom Cipra. Projekt za zdaj nima objavljene trase, financiranja, izvajalcev ali časovnice (Kathimerini Cyprus, Newsbomb). Toda prav v tem je bistvo: memorandum ni predvsem energetski načrt, temveč politično orodje. Njegov namen je poglobiti dejansko odvisnost severa od Turčije in delitev otoka utrditi v praksi, še preden bi se karkoli spremenilo pri formalnem priznanju.

Ker je Ciper država članica EU, ta zgodba neposredno zadeva pravo Unije in verodostojnost njene zunanje politike.

Infrastruktura namesto diplomacije

Turčija je podoben vzorec že uporabila pri vodi in elektriki. Vodovod z anatolske obale do severa Cipra že deluje. Pristanišča, ceste in energetske povezave zasedeno ozemlje iz leta v leto tesneje vežejo na Ankaro (Philenews, Newsbeast). Plinovod bi dodal novo obliko odvisnosti. Vsaka takšna povezava zvišuje ceno povratka nazaj in pogajanja o ponovni združitvi dela manj verjetna brez soglasja Ankare.

Pravno izhodišče je na strani Nikozije. Varnostni svet OZN je severno upravo leta 1983 razglasil za neveljavno in pozval vse države, naj je ne priznajo (Resolucija VS OZN 541). EU sever obravnava kot ozemlje Republike Ciper, kjer se pravila Unije začasno ne uporabljajo, ker Nikozija tam ne izvaja dejanskega nadzora. Ne obravnava ga kot drugo državo (Protokol 10 k Aktu o pristopu).

Vprašanje priznanja ima neposredno posledico za plinovod. Po Konvenciji OZN o pomorskem mednarodnem pravu je za polaganje cevovoda na epikontinentalnem pasu potrebno soglasje države, ki ima nad njim suverene pravice (UNCLOS, del VI). Ker OZN priznava le Republiko Ciper, severna uprava takšnega soglasja ne more dati. Turčija lahko trdi, da je ta pravila zavezujejo manj neposredno, saj konvencije UNCLOS ni podpisala (UN Treaty Collection). Toda to ne spremeni stališča EU: sever ni priznan kot država, Bruselj pa pravni položaj Cipra razume skozi suverenost Republike Ciper.

Orodja obstajajo, vprašanje je politična volja

EU ima za takšne primere že pripravljena sankcijska orodja. Ko je Turčija leta 2019 vrtala v ciprskih vodah, je Svet EU, v katerem vlade držav članic določajo zunanjo politiko Unije, dejavnosti obsodil in vzpostavil okvir za ciljno usmerjene sankcije proti posameznikom in subjektom, vpletenim v nepooblaščeno vrtanje (sklepi Sveta, julij 2019, sankcijski okvir Sveta, november 2019). Ta okvir še vedno velja.

V pregledanih virih pa ni bilo nove izjave Evropske službe za zunanje delovanje, diplomatske službe EU, Evropske komisije ali Sveta, ki bi se nanašala na memorandum o plinovodu. Molk je lažje razložiti s politiko EU kot s pravno nejasnostjo. Trši zunanjepolitični ukrepi proti Turčiji zahtevajo soglasje vseh 27 držav članic, več prestolnic pa Ankaro potrebuje pri upravljanju migracij, koheziji Nata in energetskem tranzitu.

Nemško zunanje ministrstvo sever Cipra opisuje kot zasedeno ozemlje in priznava le Republiko Ciper, vendar Berlin ob memorandumu ni vidno reagiral (Auswärtiges Amt). Francija Ciper deloma bere skozi svojo vojaško prisotnost na otoku; Erdoğan je Pariz javno opozoril po francosko-ciprskem dogovoru o vojaškem sodelovanju, vendar tudi francoske izjave o plinovodu ni bilo (Strategika, Arab News/AFP). Italija spremlja interese svojih energetskih podjetij v vzhodnem Sredozemlju, a tudi Rim ni oblikoval javnega stališča (Pagine Esteri). Tri velike prestolnice, brez vidnega pritiska.

Kaj to pove Bruslju

Količine plina niso osrednje vprašanje. Ciper je pri razvoju lastnih morskih nahajališč še daleč od proizvodnje: končna naložbena odločitev ExxonMobila se ne pričakuje pred letom 2029, prva proizvodnja pa okoli leta 2033 (Cyprus Mail). Moč memoranduma je politična. Cipru, Grčiji in EU sporoča, da namerava Ankara ostati vratar energetskih tokov v vzhodnem Sredozemlju, ne da bi kazala pripravljenost izpolniti ciprske obveznosti, ki bi odprle pot napredku Turčije proti članstvu v EU (ProtoThema English).

Podobno logiko z druge strani kažejo bolgarska pogajanja o plinski pogodbi s turškim državnim plinovodnim podjetjem BOTAŞ: Ankara gradi energetske odnose, ki ustvarijo odvisnost, še preden je potreben odprt pritisk (BTA, Fakti).

Pravno stališče Evrope o Cipru je jasno. Njena pripravljenost za ukrepanje pa je odvisna od tega, ali so Berlin, Pariz ali Rim pripravljeni porabiti politični kapital v odnosu z Ankaro zaradi otoka, katerega delitev formalno zavračajo, vendar nimajo velike volje, da bi jo dejansko obrnili.