Avstrija ostaja sama pri premestitvah

Avstrija je od 12. junija, ko so začela veljati nova migracijska pravila EU, v Italijo vrnila štiri prosilce za azil. Potovali so z vlakom in avtobusom, brez policijskega spremstva (Die Presse, Kurier).

Štirje ljudje so majhna številka. Hkrati so tudi celoten javno potrjeni izkupiček transferjev odgovornosti v Italijo po uredbi o upravljanju azila in migracij, novi zakonodaji EU, ki je nadomestila dublinski sistem za določanje države, pristojne za obravnavo prošnje za azil. Več vlad trdi, da ravna podobno. Dosedanji rezultati kažejo, da o delovanju sistema ne odloča predvsem pravno besedilo, temveč pripravljenost Italije na upravno sodelovanje.

Zahtevkov je več, transferji stojijo

Najjasnejši uradni pregled je objavila Evropska komisija, izvršilni organ EU, ki spremlja izvajanje pravil. Med 12. junijem in 7. julijem je osem držav članic Italiji poslalo 12 zahtevkov za transfer. Italija je zavrnila vseh 12 (ocena Komisije, 2EU Brussels). Avstrijski štirje transferji so sledili pozneje, vendar ostajajo izjema.

Nemčija, ki po obsegu pošilja največ zahtevkov, od začetka izvajanja pakta nima javno potrjenega zaključenega transferja. Najodmevnejši avgustovski primer se je sesul: 22-letno Somalko bi morali premestiti iz Nürnberga, a je Italija zahtevek zavrnila, bavarska cerkev pa ji je ponudila zatočišče (Tagesschau). V tem primeru je šlo za vstop konec marca, še pred začetkom uporabe novih pravil, zato je preizkušal stare postopke, ne samega pakta.

Vzorec ni nov. Italija je že po stari dublinski uredbi več let blokirala redna vračanja iz Nemčije. Po podatkih Berliner Zeitung je Nemčija v času vlade Giorgie Meloni vložila približno 35.000 zahtevkov za transfer, izvedenih pa naj bi bilo okoli 15. Natančne številke so sporne, razkorak med zahtevki in izvedbo pa ni.

Zunaj Avstrije in Nemčije je slika hitro manj oprijemljiva. Finska je Italiji poslala obvestila, vendar do 21. avgusta ni potrdila nobenega zaključenega transferja (Helsingin Sanomat). Urad švedskega ministra za migracije je sporočil, da so transferji potekali, toda nobena agencija ni objavila številk ali datumov (Euronews). Nizozemska je napovedala začetek postopka transferja, kar je procesni korak, ne rezultat (Upday NL). Francija in Španija transferje zavračata že v izhodišču, saj dajeta prednost sodelovanju pred dvostranskim pritiskom na Rim (ANSA).

Rok in razkorak v vzvodih

Rim trdi, da je pakt stare primere postavil na ničlo in da štejejo le prošnje po 12. juniju. Noben javni pravni dokument ne potrjuje, da so se stare zadeve po pravu EU formalno izničile. To trditev je zato treba brati kot politično stališče, ne kot rešeno pravno dejstvo.

Rok deluje tudi proti državam, ki zahtevajo transfer. Po starih in novih pravilih se mora transfer zgoditi v šestih mesecih. Če se rok zamudi, odgovornost preide na državo pošiljateljico, kar je Sodišče EU potrdilo v zadevi Shiri. Vlada lahko dobi pravni spor, a zaradi zavlačevanja vseeno izgubi možnost premestitve konkretne osebe.

Uredba o upravljanju azila in migracij naj bi to rešila s širšim dogovorom: države na zunanji meji, kot je Italija, ohranijo odgovornost prvega vstopa, druge države EU pa morajo pomagati s premestitvami ljudi, vplačili v solidarnostni sklad ali operativno podporo (besedilo uredbe). Javno dostopni podatki za zdaj ne kažejo količinsko opredeljene solidarnostne dodelitve Italiji za leto 2026, ki bi izravnala naraščajoč pritisk transferjev.

Obe strani lahko trdita, da imata pravo na svoji strani. Avstrija, Nemčija, Finska in Švedska transferje predstavljajo kot izvajanje dogovorjenih pravil. Francija in Španija ista pravila bereta skozi potrebo po diplomatskem dogovarjanju. Za prosilce za azil, ujete med temi stališči, to pomeni nadaljnjo negotovost: njihove zadeve ostajajo predmet spora med državami, izpodbijanja pred nacionalnimi sodišči ali zamud, po katerih se odgovornost prenese samodejno.

Razmerje moči je jasno. Komisija lahko evidentira italijanske zavrnitve, ne more pa ljudi posesti na avtobuse. Izvršilna točka sistema je italijansko upravno sodelovanje. Avstrijski štirje transferji dokazujejo, da sistem človeka fizično lahko premakne čez mejo. Solidarnost, ki naj bi ta dogovor naredila sprejemljiv za države prvega vstopa, primerljivega dokaza še ni dala. Komisija, ki je ta dogovor oblikovala, bo morala pri naslednji oceni pokazati prav to.