Belgija vstopa v nizozemski raketni posel

Belgijski obrambni minister Theo Francken je parlamentu povedal, da je država v sklepni fazi odobritve približno 3,1 mrd. evrov za sisteme zračne in raketne obrambe: deset izstrelitvenih sistemov NASAMS srednjega dosega in 20 sistemov Skyranger kratkega dosega (Forces Operations, Marketscreener). Belgija nakupa ne vodi sama. Načrtuje ga prek že sklenjenih nizozemskih pogodb, Francken pa je želel soglasje vlade še pred vrhom Nata v Ankari 7. in 8. julija, kjer naj bi državi podpisali dvostranski dogovor (The Straits Times).

Logika je hitrost. Če dogovor zdrži, bi Belgija lahko prvi sistem najela že prihodnje leto, prvo operativno zmogljivost pa dosegla med letoma 2027 in 2029. Če se postopek zavleče, je Francken opozoril, se to časovno okno zapre (Forces Operations).

Bližnjica dveh držav

Belgija plača. Nizozemska zagotovi nabavni kanal. Nizozemci so decembra 2025 z nemškim Rheinmetallom že podpisali pogodbo za 22 sistemov Skyranger kratkega dosega, dobave pa naj bi se začele leta 2028 (Army Recognition). Belgija se želi vključiti v ta obstoječi tok naročil, namesto da bi iz nič pripravljala samostojen razpis. NASAMS, plast srednjega dosega, ki jo razvija norveški Kongsberg z ameriško raketno integracijo, bi dodal drugo raven obrambe. Skupaj sistema pokrivata drone, manevrirne rakete in letala na različnih višinah.

To ni skupno javno naročilo Evropske unije. Noben javno dostopen vir tega paketa ne povezuje s SAFE, novim instrumentom EU za obrambna posojila v vrednosti 150 mrd. evrov, s PESCO, stalnim strukturnim sodelovanjem na področju obrambe, ali s katerim drugim bruseljskim mehanizmom (European Commission). Pravno je konstrukcija preprosta: pogodbeni okvir ene vlade, denar druge vlade in dvostranski sporazum, ki ju poveže. Belgija se izogne letom samostojnega razpisovanja. Nizozemska lahko pokaže, da obrambno povezovanje deluje tudi brez velike institucionalne sheme.

Belgija je izbrala sisteme, do katerih lahko pride hitro. S tem slabi francoski argument, da bi moralo evropsko oboroževanje teči skozi bolj usklajen industrijski načrt EU, verjetno okoli francoskega ekosistema MBDA-Thales. Kot je poročal Le Monde, se Evropa oborožuje razpršeno, ne skozi enotno obrambnoindustrijsko koordinacijo (Le Monde). Belgija pri tem ni izjema. Estonija je sisteme IRIS-T srednjega dosega kupovala skupaj z Latvijo, a je prvi sistem na estonska tla prišel šele junija 2026, več let po odločitvi (LRT). Majhne in srednje velike evropske države večplastne zračne obrambe ne morejo zgraditi same; nakup prek sosedove pogodbe je zato praktičen odgovor.

Česar javnost ne vidi

Tveganje je tam, kjer se konča javni vpogled. Besedilo dvostranskega sporazuma ni objavljeno. Belgija še ni sporočila oddaje naročila. Javnost nima razčlembe stroškov med sistemi, strelivom, senzorji in vzdrževanjem (Army Recognition).

Prav tako noben javni dokument ne pojasnjuje, kdo bo odločal o nadgradnjah programske opreme, remontnem vzdrževanju ali prednostnih dobavah, če bi se nizozemske in belgijske potrebe križale. Belgijska parlamentarna sled potrjuje obravnavo v odboru, ne pa celotne oddaje naročila (La Chambre). Rheinmetall medtem v Nemčiji širi proizvodnjo raket in sistemov, saj se evropsko povpraševanje vse bolj zbira okoli njegovih platform (Tagesschau). Proizvajalec, ki nadzoruje programski in strojni standard, za desetletja oblikuje manevrski prostor vseh kupcev.

Zračna obramba ni enkratni nakup. Je večdesetletno omrežje vzdrževanja, nadgradenj, zalog streliva in servisnih verig. Država, ki nadzoruje pogodbeni kanal, in proizvajalec, ki nadzoruje tehnični standard, skupaj določata, kaj bo Belgija lahko počela s svojimi sistemi.

Belgija lahko bližnjico upraviči s hitrostjo. Javnosti pa še ni pokazala, kdo bo nadzoroval pogodbo, ko bodo sistemi enkrat prispeli.