Berlin načrtuje rekordno zadolževanje

Nemški zvezni proračun za leto 2027 na prvi pogled ne pokaže celotne slike. Nova zadolžitev naj bi skupaj znašala približno 203,7 mrd. evrov, če se poleg osnovnega proračuna upoštevata še infrastrukturno-podnebni sklad in posebni sklad za Bundeswehr (Tagesschau, ZEIT). Do leta 2030 naj bi se nova zadolžitev po sedanji poti povzpela na približno 839 mrd. evrov (n-tv). Država, ki je desetletje od južne Evrope zahtevala proračunsko zategovanje, zdaj sama odpira prostor za zadolževanje, kakršnega bi Berlin še pred nekaj leti težko sprejel pri drugih.

Ena dolžniška zavora, tri poti zadolževanja

Nemška ustavna dolžniška zavora, pravilo, ki omejuje redne letne primanjkljaje, še vedno velja. Še vedno zavezuje običajni zvezni proračun. Toda politično najbolj nujni izdatki so se v veliki meri preselili zunaj tega okvira.

Mehanizem temelji na posebnih skladih. Infrastrukturno-podnebni sklad v višini 500 mrd. evrov se zadolžuje v svojih knjigah, ločeno od osnovnega proračuna (Euroconstruct). Obrambni izdatki nad enim odstotkom BDP so bili v okviru fiskalne reforme marca 2025 ustavno izvzeti iz izračuna dolžniške zavore (Tagesschau). Zato se zadolževanje za leto 2027 razdeli na več plasti: 118,7 mrd. evrov v osnovnem proračunu (n-tv), 54,9 mrd. evrov prek infrastrukturnega sklada in 30 mrd. evrov prek sklada za Bundeswehr.

Učinek je nenavaden. Nemčija se skupaj zadolžuje v rekordnem obsegu, posamezna ministrstva pa so hkrati pod pritiskom varčevanja. Finančno ministrstvo je za zapiranje vrzeli v načrtu za leto 2027 uporabilo približno 10 mrd. evrov rezerv (Deutschlandfunk). Za leto 2028 se že kaže dodatna proračunska luknja v višini 30 mrd. evrov (ad-hoc-news).

Kdo dobi denar

Najbolj neposredno pridobijo obrambna, gradbena in infrastrukturna podjetja. Investicijski izdatki naj bi se leta 2027 povzpeli na približno 117,5 mrd. evrov, obramba sama pa na 130,1 mrd. evrov (Devdiscourse/Reuters). To pomeni več naročil za gradbeništvo, inženiring in vojaške nabave. BNP Paribas ocenjuje, da bi fiskalni obrat prek javnih naložb in zasebne porabe, ki jo te sprožijo, lahko nemško rast leta 2026 okrepil za približno 0,7 odstotne točke (BNP Paribas).

Za gospodinjstva so koristi počasnejše in manj gotove. Boljše železnice, digitalna omrežja in večja varnost zahtevajo leta izvedbe. Pritisk na osnovni proračun pa lahko medtem pomeni reze v subvencije in spremembe pri socialnih izdatkih. Najbolj jasen strošek nosijo prihodnji davkoplačevalci: donosnost nemške desetletne obveznice je okoli 2,94 odstotka (Trading Economics), daleč od skoraj ničelnih obrestnih mer, zaradi katerih je bil starejši dolg poceni. Ker zvezni dolg že znaša 1.843 mrd. evrov (BMF), višja plačila obresti postopoma zmanjšujejo manevrski prostor prihodnjih proračunov.

Evropa bere signal

Vsaka soseda iz nemškega obrata potegne drugačen sklep. Francija vidi dvoličnost: Berlin se doma zadolžuje v velikem obsegu, hkrati pa naj bi pritiskal na zmanjšanje naslednjega dolgoročnega proračuna EU za približno 400 mrd. evrov (Upday/Reuters). Italija dobi politični argument: če se Nemčija močno zadolžuje za obrambo, lahko Rim zahteva podobno prožnost. Toda razmik med italijanskimi in nemškimi obveznicami, tako imenovani razmik BTP-Bund, se lahko zmanjša tudi zato, ker se je podražilo nemško zadolževanje, ne zato, ker bi Italija postala manj tvegana (Corriere). Poljsko skrbi proračun EU, saj ima v pogodbeno dogovorjenem sofinanciranju na kocki 212,6 mrd. zlotov (MFiPR).

Trgi obveznic za zdaj ostajajo mirni. Nemčija je še vedno referenčni posojilojemalec euroobmočja (FT). Toda ključno vprašanje ni samo raven dolga, temveč tudi, ali gre za nov denar ali za stare izdatke, prestavljene v novo računovodsko posodo. Pravni preizkus za infrastrukturni sklad zahteva le, da prilagojene naložbe v osnovnem proračunu dosežejo 10 odstotkov porabe, kar meri računovodsko razvrstitev, ne zgrajenih mostov (Euroconstruct). Ministrstva lahko torej še naprej režejo, posebni skladi pa se zadolžujejo. Zato pri Nemčiji ne bo pomembna le višina dolga, temveč predvsem to, ali se bo denar dovolj hitro spremenil v uporabno zmogljivost, preden se odpre naslednja proračunska vrzel.