Berlin zavrača španski dolžniški načrt

Leta 2020 je Evropska unija prelomila dolgoletni tabu. Zaradi pandemije se je 27 vlad prvič v resnem obsegu dogovorilo za skupno zadolževanje: v okviru instrumenta NextGenerationEU naj bi zbrale do 750 milijard evrov (ECA). Dogovor je bil od začetka predstavljen kot začasen.

Španski gospodarski minister Carlos Cuerpo je 9. julija predlagal, da bi izjema postala trajni mehanizem. Evroskupini, torej finančnim ministrom držav z evrom, je predstavil »evropski instrument za suverenost«: Evropska komisija bi izdajala obveznice na ravni EU, letno združila do 850 milijard evrov izdaj in sredstva državam posredovala kot posojila (Euronews, Europa Press). Evroskupina predloga ni sprejela. Njen predsednik Kyriakos Pierrakakis je dejal, da o evropskem varnem sredstvu »ni soglasja« (El Español).

Kaj ponuja Španija

Vsaka država EU se danes zadolžuje z izdajo svojih obveznic. Nemčija plačuje najnižjo obrestno mero, ker jo vlagatelji vidijo kot najvarnejšo dolžnico; Italija, Španija in Francija plačujejo več. Razlika med nemškim stroškom zadolževanja in denimo italijanskim se imenuje pribitek oziroma razmik. To je premija za tveganje, ki jo trg zahteva od države z manj trdno kreditno oceno.

Španija trdi, da je 27 ločenih in razmeroma majhnih trgov državnih obveznic neučinkovitih. Enoten velik trg obveznic EU bi pritegnil več kupcev, znižal obrestne mere in ustvaril tisto, kar ekonomisti imenujejo varno sredstvo: obveznico, ki je dovolj zanesljiva in likvidna, da postane finančna referenca euroobmočja, podobno kot so ameriške zakladne menice referenca za dolar.

Cuerpo je argument podprl s številkami. Po njegovi oceni bi začetni prihranki znašali približno 5 milijard evrov na leto, po tem ko bi skupni dolg dosegel okoli 5.000 milijard evrov neporavnanih obveznosti, pa več kot 25 milijard evrov letno (Infobae). Skupni dolg se po španskih trditvah ne bi povečal. Države bi se le zadolževale prek EU, ne več same.

Berlin, Haag, Helsinki

Zavrnitev je bila hitra. Nizozemski finančni minister Eelco Heinen je dejal, da se predlogi za evroobveznice občasno vračajo, odgovor pa ostaja ne. Finska finančna ministrica Riikka Purra je skupni dolg EU označila za nekaj, kar ni »ne rešitev ne možnost« (El Español).

Nemški ugovor je ustavnopravni. Ko je zvezno ustavno sodišče leta 2021 potrdilo pandemično zadolževanje, je poudarilo omejitve, zaradi katerih je bil dogovor sprejemljiv: začasno zadolževanje, omejena odgovornost in odsotnost trajne dolžniške unije (Bundesverfassungsgericht). Španski načrt bi to mejo prestopil.

Nizozemski ugovor je povezan s spodbudami. Trajno zadolževanje EU v dogovor vnaša kredit drugih vlad, tudi če bi bila udeležba prostovoljna (Sustainable Finance Lab). Finska pri tem odpira pomembno izjemo. Helsinki so sopodpisali izjavo o razvoju orodij za financiranje obrambe, kar kaže, da je skupno zadolževanje za varnost lahko sprejemljivo tam, kjer splošno fiskalno združevanje ni (Valtioneuvosto).

Kdo pridobi, kdo plača

Številke pokažejo, komu bi načrt koristil. Donosnost italijanske desetletne obveznice znaša približno 3,84 odstotka, nemške okoli 3,06 odstotka, razlika pa je približno 79 bazičnih točk, torej stotink odstotne točke (Teleborsa). Španija plačuje približno 44 bazičnih točk več kot Nemčija. Vsak del tega razmika, prenesen na cenejšo krivuljo zadolževanja EU, pomeni dejanski prihranek za južne prestolnice.

Severne države enakega neposrednega prihranka pri stroških zadolževanja nimajo. Španska zasnova naj bi jim po poročanju medijev zagotavljala nadomestilo, tako da bi plačevale le svojo tržno obrestno mero, vendar nadomestilo ne odpravi tveganja, da bi ob neplačilu ene države breme prešlo na druge. Če bi katera od udeleženk prenehala odplačevati, bi izgube prej ali slej dosegle druge članice prek proračuna EU, kar pomeni pritisk na prihodnje nacionalne prispevke ali reze v porabo (Quotidiano.net).

To tveganje prihaja v neugodnem trenutku. EU se pogaja o večletnem finančnem okviru za obdobje 2028–2034, samo odplačevanje pandemičnega zadolževanja pa naj bi v tem času zahtevalo približno 168 milijard evrov (Brussels Signal). Neto plačnice španski predlog vidijo kot novo zahtevo do prihodnjih prihodkov, za katere se še niso zavezale, da jih bodo zagotovile.

Sestavina, ki je Berlin noče dodati

Evropa se za izredne razmere že zadolžuje skupaj. Pandemični program je zbral 750 milijard evrov; instrument SAFE je odobril 150 milijard evrov posojil za obrambo (Council). Vsakič je bila oznaka enaka: izjemno. Španija zdaj sprašuje, ali je izjema že postala pravilo.

Načrt je prostovoljen, njegova ekonomika pa ne. Skupna obveznica, za katero bi jamčile le bolj zadolžene države, se ne bi cenila kot nemška zvezna obveznica, obljubljeni prihranki pa bi se zmanjšali. Cuerpo je priznal, da bi moral instrument za delovanje vključevati najmanj pet velikih izdajateljic, ki bi skupaj ustvarile približno 540 do 550 milijard evrov letnih izdaj (Euronews). Nemška kreditna ocena je tista sestavina, zaradi katere bi bila obveznica poceni. Prav te sestavine Berlin noče dodati.