Fairford: britanska obtožba brez skupnega odziva

Britanska vlada je 12. oktobra sporočila, da je Islamska revolucionarna garda Irana (IRGC), najmočnejša vojaška in varnostna sila v državi, »skoraj zagotovo« usmerjala sumljivo dejavnost v bližini angleškega oporišča RAF Fairford, kjer so med spopadom z Iranom nameščeni ameriški bombniki (britanska vlada). Javno dostopni dokazi so skopi. Policija ni našla eksplozivnih naprav, aretirala pa je sedem moških, zoper nobenega še niso vložili obtožnice (protiteroristična policija, Reuters). Devetindvajset ministrov za zunanje zadeve je britansko obtožbo vzelo na znanje, vendar njihova izjava ne predvideva skupnega ukrepanja; o dostopu do baz še naprej odloča vsaka vlada posebej (skupna izjava).

Kaj je policija doslej ugotovila

Incident se je začel okoli 00.45 27. septembra, ko je policija v Gloucestershiru prejela prijavo o treh sumljivih vozilih, ki so se peljala proti oporišču (policija v Gloucestershiru). Oboroženi policisti so vozila ustavili blizu vasi Whelford, aretirali pet moških in v njih našli bencin, ne pa bomb (protiteroristična policija).

Policija ni javno potrdila, da je bilo oporišče Fairford tarča (policija v Gloucestershiru). Vseh pet moških so izpustili proti varščini, policija pa je pozneje v Londonu aretirala še dva; tudi njiju je izpustila proti varščini (protiteroristična policija).

Aretacije in britanska obtožba sta ločeni zadevi. Ministri lahko objavijo obveščevalno oceno o tem, kdo je vodil operacijo. Policija preiskuje dogajanje na terenu, tožilstvo pa presodi, ali dokazi zadoščajo za vložitev obtožnice. Sojenje morda nikoli ne bo obravnavalo vprašanja, kdo je izdajal ukaze; obveščevalna ocena pa za svojo veljavnost ne potrebuje obsodbe.

Kaj trdi London

Vlada premierja Andyja Burnhama je trditev predstavila z dvema stopnjama gotovosti: usklajevanje iz Irana je »zelo verjetno«, usmerjanje operacije s strani IRGC pa »skoraj gotovo« (britanska vlada). Iranski veleposlanik je vpletenost že 28. septembra zanikal in Britanijo pozval, naj predloži dokaze (Reuters).

Notranja ministrica Shabana Mahmood je povedala, da je dejavnost usklajeval znani posameznik v Iranu, vendar ga ni imenovala (britanska vlada). Noben minister ni objavil obveščevalnih podatkov, na katerih temelji ocena.

London je ob obtožbi uvedel sankcije proti dvema Irancema (britanska vlada), vendar objavljena pravna utemeljitev navaja širše očitke o vohunjenju in načrtovanju napadov, Fairforda pa sploh ne omenja (britanski seznam sankcij).

Kaj so zavezniki podpisali in česa niso

Britanski partnerji so besede skrbno izbrali. Devetindvajset ministrov za zunanje zadeve je zapisalo, da »priznavajo britansko pripisovanje odgovornosti«, s čimer so sklep o vlogi IRGC predstavili kot britansko oceno (skupna izjava). Izjava ne predvideva skupnega seznama sankcij, postopka za izmenjavo obveščevalnih podatkov ali samodejnega odziva na prihodnji incident.

Niti Nato niti EU izjave nista sprejela, zato ta nima skupne teže znotraj nobene od teh organizacij. Za sankcije EU je na primer potrebno soglasje, kar pomeni, da jih lahko prepreči že ena članica; izjava ne začenja postopka za njihovo uvedbo.

Izjava britansko pripisovanje odgovornosti obravnava kot britansko oceno. Ne vsebuje neodvisne ugotovitve zaveznikov ali dogovora o odzivu. Iz javnih podatkov ni razvidno, katere obveščevalne informacije so partnerji morda videli za zaprtimi vrati.

Podpis izjave ne spreminja pristojnosti glede dostopa do baz: o njem še naprej odločajo posamezne države. Španija je izjavo podpisala, vendar je marca ZDA zavrnila uporabo baz v Roti in Morónu za operacijo proti Iranu, je premier Pedro Sánchez povedal parlamentu (La Moncloa). Ta zavrnitev je bila pred incidentom pri Fairfordu in ne pove, kako Madrid ocenjuje ta dogodek. Pokaže pa, kdo odloča, kaj lahko vzleti s španskih tal.

Če bo britansko tožilstvo vložilo obtožnico, se bo postopek osredotočil na to, kaj so aretirani počeli pri Fairfordu; vprašanja, kdo jih je usmerjal, morda sploh ne bo obravnaval. Odgovor na to je v obveščevalnih podatkih, ki jih London ni objavil. Vlade, ki so njegovo oceno vzele na znanje, niso obljubile skupnega odziva, zato bo ob morebitni ponovitvi incidenta ob evropskem oporišču o odzivu odločala vsaka država gostiteljica posebej.