Bruselj pritiska na Ivana Turudića

Le 27 odstotkov hrvaških državljanov in 28 odstotkov podjetij meni, da je sodstvo na Hrvaškem neodvisno, kaže poročilo Evropske komisije o stanju pravne države za leto 2026, objavljeno 17. julija (Komisija, Index.hr). Komisija ugotavlja, da je korupcija še vedno »razširjena«, čeprav tožilstvo zadeve aktivno preganja. Letno poročilo težavo natančno opiše. Hrvaške pa ne more prisiliti, da jo odpravi.

Zaposleni tožilci, prazno zaupanje

Hrvaško poglavje ne govori o razpadu institucij. Protikorupcijski organi obstajajo, tožilci delajo. Težava je razkorak med institucionalno dejavnostjo in zaupanjem javnosti. Glavno orodje Komisije pri tem ni zavezujoč ukaz, temveč krog dialoga, priporočil in spremljanja njihovega izvajanja (Komisija). Komisija tudi sama priznava, da se izvajanje preteklih priporočil v EU slabša (Komisija). Med ugotovitvami o pravni državi in odločitvami o evropskih sredstvih ni samodejne povezave (EU Perspectives).

Pred vstopom države v EU ima Bruselj resnično moč nadzora: pogajanja lahko upočasni in reforme postavi kot ceno članstva. FAZ je v poročanju o istem krogu poročil razliko pokazal na primeru Srbije, kjer slabe ocene na področju pravne države še vedno vplivajo na kandidatkinjo pot proti EU (FAZ). Po vstopu se nabor orodij močno zoži. Bruselj ne more zamrzniti denarja zgolj zato, ker ljudje sodiščem ne zaupajo; dokazati mora, da pomanjkljivosti pravne države neposredno ogrožajo upravljanje sredstev EU (Uredba 2020/2092, CER). Člen 7, najstrožji postopek EU, ki lahko državi odvzame glasovalne pravice, pa zahteva politično soglasje med vladami, ki ga proti nobeni članici še niso dosegle. Nizko anketno zaupanje v sodišča samo po sebi ne sproži nobenega od teh mehanizmov.

Spor o tem, kdo preganja goljufije z evropskim denarjem

En evropski instrument vendarle lahko vlaga obtožnice. Evropsko javno tožilstvo (EPPO) lahko v sodelujočih državah članicah preiskuje in preganja kazniva dejanja, ki škodijo proračunu EU (uredba o EPPO). Hrvaška pri tem sodeluje. EPPO ne more popraviti splošnega nezaupanja v hrvaška sodišča, ima pa tam, kjer gre za evropski denar, pravno pristojnost, ki je letno poročilo Komisije nima.

Spor se zdaj vrti okoli meje te pristojnosti. Hrvaško ustavno sodišče je Sodišče EU, najvišje sodišče Unije s sedežem v Luksemburgu, zaprosilo za razlago razmerja med pristojnostmi EPPO in hrvaškega državnega tožilstva DORH. Komisija se je v postopek vključila s stališčem, da hrvaški glavni državni tožilec Ivan Turudić pri odločanju o tej meji ne more veljati za neodvisnega in nepristranskega (Telegram.hr). Verfassungsblog, nemška platforma za ustavnopravne analize, je spor obravnaval kot opozorilo, kaj se zgodi, ko nacionalni tožilski sistem iz države članice začne omejevati evropskega tožilca (Verfassungsblog).

Pomen zadeve je jasen. Če hrvaške institucije po domači ustavnopravni poti uspešno zožijo doseg EPPO, bodo druge sodelujoče države dobile vzorec, kako lahko storijo enako. Edini tožilski organ EU bi nato deloval v prostoru, ki bi mu ga dopuščali nacionalni sistemi, nad katerimi naj bi opravljal nadzor.

Kaj Bruselj lahko stori in česa ne more

Dokazi ne podpirajo okvira sankcijske krize. Hrvaški primer kaže strukturno omejitev: država članica lahko leto za letom živi z zelo nizkim zaupanjem v sodstvo in trdovratno korupcijo, medtem ko Komisija težavo beleži in priporoča podobne reforme. Bruselj lahko diagnosticira hrvaški problem pravne države, uveljavlja pa ga lahko le takrat, ko ta zadeva evropski denar, pravo EU ali pristojnost EPPO, ne pa zgolj zato, ker spodjeda domače demokratično zaupanje.

O sporu glede pristojnosti EPPO bo zdaj odločilo Sodišče EU v Luksemburgu. Njegova odločitev bo določila, ali lahko edini tožilski organ EU polno deluje v državi članici, katerega glavnega tožilca Komisija šteje za kompromitiranega. Odgovor mora dati Luksemburg. Sodelovanje, ki ga bo odločitev zahtevala, pa bo moralo priti iz Zagreba.