Bruselj pritiska na kitajski presežek

Evropska komisija od Kitajske zahteva »oprijemljive rezultate« pri zmanjševanju trgovinskega neravnotežja, ki po navedbah španskih medijev znaša približno 360 mrd. evrov na leto (eldiario.es, La Vanguardia). Nemški mediji so to prevedli v bolj otipljivo številko: približno 1 mrd. evrov na dan, ki v trgovinski bilanci teče proti Kitajski (Euronews). Podatek je politično uporaben, vendar ga je treba brati pravilno. Trgovinski primanjkljaj pomeni razliko med tem, koliko Evropa od Kitajske kupi, in tem, koliko ji proda nazaj. Ne pomeni, da denar preprosto izgine iz evropskega gospodarstva.

Pritisk zaostruje dejstvo, da Bruselj ne naslavlja več samo posameznih poceni uvoznih izdelkov, temveč kitajsko industrijsko politiko, ki deluje po celotnih dobavnih verigah. Vprašanje je, ali ima Evropska unija za tak problem sploh dovolj ustrezna pravna orodja. Njeni instrumenti trgovinske zaščite so namreč zgrajeni za preiskovanje posameznega izdelka, ne za merjenje učinka državne strategije, ki hkrati zajema surovine, subvencije, proizvodne zmogljivosti in izvoz.

Pravo od primera do primera, tekma pa po dobavnih verigah

Rok, ki ga je postavil komisar za trgovino Maroš Šefčovič, zveni odločno, vendar trgovinska zaščita EU ne deluje kot zasilna zavora. Če želi Komisija uvesti protidampinške dajatve, torej dodatne dajatve na uvoz, kadar tuje podjetje v EU prodaja pod primerljivo ceno na domačem trgu, mora dokazati tri stvari: da damping obstaja, da povzroča škodo evropskim proizvajalcem in da med njima obstaja neposredna vzročna zveza (European Commission, EU Regulation 2016/1036). Pri protisubvencijskih postopkih je logika podobna: Komisija mora opredeliti konkretno državno pomoč in pokazati, kako je ta povzročila škodo (WTO SCM Agreement). Posamezna preiskava običajno traja približno štirinajst mesecev. »Kitajske presežne zmogljivosti« so zato gospodarska ugotovitev, ne pa že pravni sklep.

Postopki medtem tečejo. Kitajski proizvajalci pnevmatik so svoj evropski tržni delež povečali s približno 18 odstotkov leta 2021 na več kot 30 odstotkov leta 2025, predlagane dajatve pa bi lahko pri nekaterih proizvajalcih dosegle 45,3 odstotka (Le Figaro). Carine na električna vozila so že postavile precedens. Toda vsak tak primer zaščiti en del evropske industrije, hkrati pa zviša stroške uvoznikom, podjetjem nižje v proizvodni verigi in včasih tudi potrošnikom.

Štiri prestolnice, štirje izračuni tveganja

EU pri Kitajski ne govori z enim samim gospodarskim interesom. Vsaka vlada računa drugačen strošek.

Nemčija se pomika k ostrejši evropski liniji, vendar z veliko previdnosti zaradi morebitnih povračilnih ukrepov. Po navedbah Euronewsa so v njenem avtomobilskem sektorju napovedali več kot 100.000 ukinitev delovnih mest, čeprav raziskave iz Kiela kažejo, da je mogoče kitajski konkurenci pripisati le približno tretjino nemških izgub na svetovnih trgih. Preostanek naj bi izhajal iz visokih cen energije in domačih strukturnih težav (FAZ). Kitajski delež pri nemškem uvozu galija, kovine, ki se uporablja pri čipih in LED-tehnologiji, se je z 28,9 odstotka leta 2023 povečal na 47,4 odstotka leta 2025 (Merkur). Če Peking omeji izvoz galija, nemška podjetja v polprevodnikih in elektroniki posledice občutijo hitro. Berlin zato zagovarja ciljno usmerjene instrumente in razpršitev dobav, ne spirale carin (Spiegel).

Francija sodi med ostrejše glasove v EU pri trgovini s Kitajsko. Opozarja, da kitajski priključni hibridi za zdaj ne spadajo pod posebne carine za električna vozila, kar odpira prostor za preusmeritev prodaje (Le Figaro). Španija podpira strožji nadzor, vendar se boji povračilnih ukrepov proti izvozu svinjine, vina in žganih pijač (Vinetur). Nizozemska je poostrila nadzor nad izvozom opreme za proizvodnjo čipov na Kitajsko, hkrati pa v Washingtonu lobira proti dodatnim omejitvam, ki bi prizadele ASML, njeno največje tehnološko podjetje (Reuters). Države, ki najmočneje pritiskajo za carine, niso vedno iste kot tiste, ki prve nosijo tveganje kitajskega odziva. To omejuje domet skupne evropske politike.

Preizkusa vzročnosti Bruselj ne more preskočiti

Pravila Svetovne trgovinske organizacije zahtevajo, da se škoda ne pripiše dampinškemu uvozu, kadar jo pojasnjujejo drugi dejavniki (WTO Anti-Dumping Agreement). Če del nemške industrijske šibkosti izhaja iz cen energije, premajhnih vlaganj ali domače regulativne togosti, Komisija pravno ne more vse škode pripisati kitajskim cenam. Ta razlika med nepošteno tujo konkurenco in domačimi slabostmi bo odločala o tem, koliko postopkov lahko Bruselj dejansko dobi.

Do oktobra rok Komisiji daje pogajalski vzvod. Po njem bo pomembnejše vprašanje, ali se lahko zbir posameznih pravnih spisov sestavi v odgovor, ki ustreza velikosti problema. In še bolj praktično: kdo bo plačal vsak ukrep posebej. Delavci v zaščitenih panogah bodo morda pridobili čas, podjetja z dražjimi vhodnimi surovinami bodo nosila višje stroške, španski rejci prašičev in nemški avtomobilski dobavitelji pa bi lahko kitajske povračilne ukrepe občutili prvi.