Bolgarija grozi z vetom na 21. paket sankcij

V Evropski uniji nastaja 21. sveženj sankcij proti Rusiji. Diplomati naj bi merili predvsem na rusko senčno naftno floto, ruske banke in Rusko pravoslavno cerkev (Hromadske, S&P Global). V Sofiji se politični spor vrti okoli vprašanja, ali naj Bolgarija blokira dele svežnja, da bi zaščitila patriarha Kirila in interese, povezane z Lukoilom. To ni samo bolgarska notranjepolitična epizoda: pri sankcijah lahko ugovor ene države zadrži odločitev vseh 27 članic.

To ranljivost so v sistem vgradile same pogodbe.

Kako ena vlada ustavi preostale

Sankcije EU spadajo v skupno zunanjo in varnostno politiko, torej v tisti del pogodb, kjer so države članice zunanjo politiko ohranile pod nacionalnim nadzorom, namesto da bi jo prenesle na Bruselj. 31. člen Pogodbe o Evropski uniji kot osnovno pravilo določa soglasje. Strinjati se mora vsaka vlada; brez tega odločitev ne gre naprej (pojasnilo Sveta o sankcijah).

Postopek ima dva koraka. Najprej se vlade dogovorijo o politični odločitvi, v kateri določijo, kdo bo sankcioniran in zakaj; pravna podlaga je 29. člen Pogodbe o Evropski uniji. Nato posebna uredba na podlagi 215. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije politično odločitev prevede v zavezujoče gospodarske omejitve, ki jih morajo spoštovati banke in podjetja na enotnem trgu (Verfassungsblog). Veto učinkuje pri prvem koraku. Če ena prestolnica zavrne politično odločitev, se gospodarski mehanizem sploh ne more sprožiti. Preostalih 26 držav je ne more preglasovati tako kot pri večini zakonodaje notranjega trga.

Vlada z ozkim, a doma politično pomembnim interesom lahko zato druge postavi pred izbiro: upoštevajte ugovor ali izgubite celoten sveženj.

Madžarska je pokazala, da taktika deluje

Budimpešta je ta vzvod uporabila leta 2022. Madžarska je zahtevala, da se ruski pravoslavni patriarh Kiril umakne iz šestega svežnja sankcij EU. Unija je popustila in Kirila izločila, da bi rešila širši dogovor (Reuters, Politico). Madžarski ni bilo treba nikogar prepričati, da si Kiril zasluži zaščito. Dovolj je bilo, da je strošek njegovega ohranjanja na seznamu postal višji od stroška njegove odstranitve.

Lekcija se je prijela. Bolgarski predsednik je leta 2023 zagrozil z vetom na sankcije proti ruskemu jedrskemu sektorju (Reuters). Zdaj bolgarski politični akterji po poročanju S&P Global zahtevajo umike iz 21. svežnja, povezane s Kirilom in Lukoilom, ki upravlja največjo bolgarsko rafinerijo v Burgasu (S&P Global). Ta rafinerija je pomemben del bolgarske preskrbe z gorivom, zato ima Sofija vzvod, ki presega versko simboliko.

Javnih dokazov, da bi Madžarska usklajevala sedanji bolgarski položaj, ni (stran Sveta o sankcijah proti Rusiji). Prav v tem je bistvo institucionalnega problema: usklajevanje ni potrebno. Ko ena vlada pokaže, da lahko ugovor glede posameznega imena preoblikuje celoten sveženj sankcij, vsaka prestolnica z občutljivo domačo temo razume, kako orodje deluje.

Razlogi so različni: energetska odvisnost, izpostavljenost rafineriji, verske vezi. Vzvod je isti. Madžarska in Slovaška sta si pri šestem svežnju zagotovili izjeme za dobavo po naftovodih, ker sta se sklicevali na energetsko ranljivost držav brez dostopa do morja (šesti sveženj Sveta). V začetku letošnjega leta sta zaradi spora z Ukrajino zadržali 20. sveženj, nato pa aprila veto umaknili (The Geopost). Za blokado ni potreben blok držav. Pravilo soglasja že samo ustvarja vzvod.

Kaj ostaja nejasno

Največja neznanka je formalni status bolgarske zahteve. Pogodbena pravila in madžarski precedens so jasni. Noben javni dokument Sveta pa ne potrjuje, da je Sofija uradno zahtevala umike iz osnutka priloge k 21. svežnju. Bolgarski politični spor opisujejo domači mediji, pogajanja v Svetu pa ostajajo zaprta. Ali bo iz tega nastala dejanska blokada ali samo pogajalski signal pred končnim besedilom, bo odvisno od tega, kaj bo Sofija storila, ko bodo diplomati predložili končni osnutek.

Po dvajsetih svežnjih sankcij (stran Sveta o sankcijah proti Rusiji) je EU proti Rusiji vzpostavila obsežen gospodarski pritisk. Vsak nov krog pa mora še vedno skozi isto ključavnico soglasja. To ni naključje, temveč zavestna pogodbena odločitev, da zunanja politika ostane pod nadzorom držav članic. Cena te ureditve se kopiči. Vsakič, ko preostalih 26 držav sprejme ozek ugovor, da bi rešilo sveženj, naslednja prestolnica dobi potrditev, da je taktika na voljo in da bo EU verjetno raje plačala ceno kot izgubila dogovor.