Bolgarija mora ločiti premog

Bolgarski podpredsednik vlade Atanas Pekanov je prejšnji teden v parlamentu opozoril, da ima država še 45 dni, da izpolni vse preostale reforme iz svojega načrta za okrevanje in odpornost (Fakti). Največja ovira ni tehnična, temveč lastniško-upravljavska: dve premogovni družbi je treba izločiti iz državnega energetskega holdinga. Če Sofija tega ne stori, približno 400 milijonov evrov evropskih sredstev ne bo izplačanih.

Denar prihaja iz mehanizma za okrevanje in odpornost, evropskega programa po pandemiji, pri katerem države sredstva dobijo šele, ko dokažejo, da so izvedle dogovorjene reforme in naložbe (Evropska komisija, Uredba EU 2021/241). Če država reforme ne izpolni, lahko Evropska komisija plačilo zmanjša ali začasno zadrži. Bolgarski zadnji zahtevek je vreden skoraj 1,7 milijarde evrov in mora biti oddan do 31. avgusta (BTA). Bruselj je mehanizem že uporabil: pri četrtem bolgarskem zahtevku za 1,1 milijarde evrov je Komisija ugotovila, da je izpolnjenih 23 od 26 mejnikov, za preostanek pa je del sredstev zadržala (Mirage News).

Zakaj je razdelitev holdinga pomembna

Reforma na prvi pogled zveni kot upravna sprememba: Mini Maritsa East, državni premogovnik, in TPP Maritsa East 2, termoelektrarna na premog, morata izstopiti iz Bolgarskega energetskega holdinga, znanega kot BEH. Ministrica za energijo Iva Petrova je potrdila, da gre za zavezujočo obveznost iz načrta za okrevanje, ki je ni mogoče razveljaviti (BTA).

Razlog, zakaj Bruselj zahteva ločitev, je jasen. Znotraj BEH lahko dobičkonosni deli, denimo trgovanje s plinom in elektroenergetska omrežja, tiho pokrivajo izgube premogovnih dejavnosti. Takšno navzkrižno subvencioniranje zakriva dejanske stroške ohranjanja premoga pri življenju. Ko bosta premogovni družbi vodili ločene bilance, bo vsaka izguba vidna, vlada pa se bo morala javno odločiti, koliko proračunskega denarja je še pripravljena nameniti zanje (Mirage News). Če premog potrebuje subvencijo, mora biti ta zapisana v proračunu, ne skrita v notranjih tokovih državne skupine.

Od proračuna do plač

Če se zadnje izplačilo Bolgariji ustavi, bo prvi pritisk občutil državni proračun. Pekanov je prejšnjo tranšo označil za ključno za javne finance; manj kot polovica sredstev za okrevanje je po njegovih navedbah dejansko že prišla do upravičencev projektov (Fakti). Zamuda bi Sofijo prisilila v eno od treh možnosti: dodatno zadolževanje, reze drugje ali počasnejša plačila izvajalcem, ki že čakajo na denar.

V premogovni regiji je pritisk še bolj neposreden. Petrova je razkrila, da je Mini Maritsa East v enem samem mesecu potreboval približno 50 milijonov evrov za plače in tekoče stroške, pri čemer so se stroški dela povečali za okoli 8 odstotkov, zunanji izvajalci pa za približno 12 odstotkov (BTA). Družba ne more sama pokriti svojih plač. Razliko pokriva država. Če evropska sredstva obstanejo, bo to luknjo težje zapirati.

Petrova je obljubila, da ne bo zapiranja obratov in množičnih odpuščanj (Nova). Predlagana alternativa je posredna: približno 500 milijonov evrov iz Sklada za pravični prehod bi lahko namenili sanaciji zemljišč, industrijskim conam in novim delodajalcem v regiji. Pekanov je poslancem povedal, da denar ne more neposredno steči k obema premogovnima družbama, lahko pa bi ti sodelovali kot podizvajalki. Za delavce v Maritsi East to ni formalnost. Sredstva za prehod lahko uredijo zemljišča in ceste, ne zagotavljajo pa naslednje plače.

Bolgarija ni edina država, ki jo priganja rok. Romunija tvega izgubo več kot 4,5 milijarde evrov, če pred podobnim rokom ne sprejme šestih reformnih zakonov (Digi24). Ker se mehanizem za okrevanje in odpornost zapre konec leta 2026, ima vsaka nedokončana reforma proračunsko ceno (Uredba EU 2021/241). Bolgarski primer pa je ostrejši. Sporna reforma ni zamujeno javno naročilo, temveč sprememba upravljanja, ki ima politične nasprotnike v regiji, kjer država že zdaj pokriva plače.

Mehanizem za okrevanje in odpornost deluje tako, kot je bil zasnovan. Za države, ki so reforme sprejele, nato pa z njimi odlašale, je prav to težava.