Bolgarija bi kupila rusko rafinerijo, medtem ko konflikt pri Hormuzu pritiska na evropska goriva

Surova nafta brent je v začetku maja dosegla 114 dolarjev za sod, najvišjo raven po letu 2022, potem ko je konflikt okoli Hormuške ožine omejil približno petino svetovne dobave nafte (CNBC, IEA). Od takrat se je zaradi krhke diplomacije med ZDA in Iranom ustalila pri približno 106 do 108 dolarjih (Euronews). Za večino Evrope je dražja nafta predvsem pritisk na podjetja in gospodinjstva. Za nekaj držav članic EU, ki so še vedno ujete v rusko lastništvo rafinerij, pa razkriva globljo slabost: štiri leta po začetku ruske invazije na Ukrajino Evropa še vedno nima skupnega načrta, kaj storiti s temi sredstvi.

Bolgarska stava

Bolgarski primer je najostrejši. Rafinerija Lukoila v Burgasu, ki jo je rusko podjetje kupilo leta 1999, pokriva približno 80 do 90 odstotkov bolgarskega trga goriv (Novinite). Ko so ameriške sankcije konec leta 2025 zadele Lukoil, je Bolgarija sprejela izredno zakonodajo in rafinerijo postavila pod upravljanje državnega pooblaščenca (The Moscow Times). Ta pooblaščenec, Rumen Spetsov, je 17. maja predlagal, da bolgarska država rafinerijo v celoti odkupi, in to označil za »zgodovinsko priložnost«.

Cena odkupa ni znana, pravni račun pa je že zdaj velik. Lukoilova švicarska trgovska družba Litasco je proti Bolgariji vložila arbitražni zahtevek v višini približno 3 mrd. evrov, ker državni prevzem po njenem pomeni razlastitev (Dnes.bg). Ta zahtevek bo Bolgarijo spremljal ne glede na to, kdo bo na koncu lastnik rafinerije. Hkrati so se cene bencina v dveh mesecih zvišale za 20 odstotkov, z 1,25 na 1,50 evra za liter (Sofia Globe). Hormuški šok pojasni del podražitve, vendar monopolni dobavitelj brez domače konkurence nima veliko razlogov, da bi stroške prevzel nase.

Štirje modeli, brez usklajevanja

Vsaka država članica EU z rusko rafinerijo je izhod iskala po svoje. Nobena ni uporabila istega vzorca.

Italija je izvedla edini popoln prenos. Rafinerija ISAB v Priolu na Siciliji, največja evropska rafinerija na eni lokaciji, je leta 2023 prešla iz Lukoila na ciprsko registrirani sklad GOI Energy, nato pa maja 2026 na italijansko družbo Ludoil. Rim je uporabil zakon Golden Power, ki vladi daje pravico veta pri poslih v strateških sektorjih, in proces usmerjal brez formalne nacionalizacije. Prehod z ruske nafte urals na dobavo iz 20 različnih držav je leta 2024 povzročil 333 mio. evrov izgube, Lukoil pa pred italijanskimi sodišči še vedno zahteva 150 mio. evrov odškodnine.

Nemčija se je odločila za trajno skrbništvo. Večinski delež Rosnefta v rafineriji PCK Schwedt, ki zagotavlja približno 90 odstotkov goriva za Berlin, je pod zveznim nadzorom od leta 2022. Februarja 2026 je Berlin pravno podlago prenesel na zakon o zunanji trgovini, s čimer je ureditev postala časovno nedoločena. Ministrica za gospodarstvo Katherina Reiche je nacionalizacijo izrecno zavrnila, ker bi po njenem odvrnila zasebne vlagatelje od energetskega sektorja. Ko je Rusija 1. maja prekinila tranzit kazahstanske nafte po naftovodu Družba, je zmogljivost Schwedta padla na 80 odstotkov, prag, pod katerim poslovanje postane nerentabilno. Rosneft ostaja formalni lastnik, rafinerija pa v pravni praznini, ki ne ustreza nikomur.

Romunija je izbrala blažji poseg. Petrotel-Lukoil v Ploieștiju je bil februarja 2026 postavljen pod »razširjeni državni nadzor«, pri čemer lastništvo ostaja nespremenjeno, vlada pa nadzira poslovanje. Romunija je hkrati razglasila krizo na trgu goriv, omejila trgovske marže in do junija znižala trošarino na dizel za 30 banov na liter.

Madžarska je šla v nasprotno smer. Odvisnost od ruske nafte se je med letoma 2022 in 2025 povečala s 65 na 90 odstotkov. Ko je bil januarja moten naftovod Družba, je Madžarska strateške rezerve porabljala tako hitro, da so zaloge v enem mesecu padle z 91 na 44 dni. Nova vlada Magyarja Pétra, ki je kampanjo gradila na zmanjšanju ruskih povezav, zdaj popolno diverzifikacijo napoveduje za leto 2035, osem let po cilju EU za leto 2027.

Kdo plača odsotnost načrta

Sankcije EU določajo, česa države članice ne smejo uvažati, lastništvo rafinerij pa ostaja nacionalno vprašanje. Dvajseti sveženj sankcij EU iz aprila 2026 je ciljal na ruske prihodke od energije in senčno floto, ni pa vzpostavil mehanizma za usklajeno razlastninjenje oziroma prodajo teh sredstev. Vsaka država sama nosi pravna in finančna tveganja, Rusija pa se lahko odziva po državah, kar je pokazala prekinitev dobave po naftovodu Družba.

Naftna kriza, ki izvira iz Hormuške ožine in ne iz vojne v Ukrajini, zaradi katere se je začelo umikanje iz ruskih energetskih sredstev, lahko Bruselj prisili k skupnemu okviru. ECFR je predlagal, naj Evropa ameriške sankcije uporabi kot vzvod za lastne odločitve, kar nehote pove veliko o zmogljivosti evropskih institucij. Štiri leta po začetku vojne je evropski izhod iz ruskega rafinerijskega lastništva še vedno skupek nacionalnih improvizacij, vsaka s svojo ceno. Hormuški šok je te cene le naredil težje spregledljive.