Bolgarsko sodišče ustavilo zaseg Lukoila

Bolgarija je skušala skrb za energetsko varnost pretvoriti v skoraj lastniški državni nadzor nad podjetji, povezanimi z Lukoilom. Ustavno sodišče ji je postavilo mejo. Odločitev ni pomembna le za Sofijo, ker razkriva praznino, ki je nobena članica EU ne more zapolniti sama: sankcije lahko zamrznejo rusko premoženje, ne dajejo pa skupnega pravnega orodja, s katerim bi države ruski vpliv odstranile iz ključnih rafinerij. Vsaka vlada zato improvizira po svoje, nacionalna sodišča pa določajo, kako daleč sme iti.

Kaj je sodišče odvzelo Sofiji

Bolgarski režim »posebnega upravitelja« je vladi omogočal, da v podjetja, povezana z Lukoilom, imenuje državnega upravitelja z zelo širokimi pooblastili: od nadzora nad delnicami in glasovalnimi pravicami do razpolaganja s premoženjem (24 Chasa). Ustavno sodišče je velik del teh pooblastil razveljavilo. Presodilo je, da morajo biti odločitve o imenovanju sodno preverljive in da država ne sme prodajati premoženja rafinerije brez sodelovanja lastnika (Blitz).

Pod posebnim upravljanjem ostaja le Lukoil Neftochim, rafinerija v Burgasu in edina večja bolgarska naftna rafinerija. Tri druga podjetja, povezana z Lukoilom, so iz režima v celoti izvzeta.

Sofija je hkrati pod drugim pritiskom. Bolgarski diplomati so lobirali, da ustanovitelja Lukoila Vagita Alekperova ne bi vključili v nov sveženj sankcij EU, pri čemer so se sklicevali na energetske in prometne interese države (EFE). Litasco, Lukoilova trgovska veja, je zaradi bolgarskih posegov zagrozil z arbitražo, kar pomeni možnost visoke odškodninske zahteve. Bolgarska dilema je zato jasna: država želi obvladovati strateško premoženje z ruskimi povezavami, ne da bi ogrozila oskrbo z gorivom ali odprla vrata dragim tožbam.

Štiri države, štiri začasne rešitve

Politični cilj je po Evropi podoben. Pravna orodja niso.

Nemčija je leta 2022 Rosneft Deutschland postavila pod skrbništvo, da bi rafinerija PCK Schwedt lahko nadaljevala obratovanje. Skrbnik vodi dnevno poslovanje, lastništvo pa ostaja pri Rosneftu. Berlin ne načrtuje ne odkupa ne razlastitve (Bundestag). Nemška ustava, temeljni zakon, razlastitev veže na javni namen in polno odškodnino (14. člen GG). Dlje ko traja skrbništvo, težje ga je pred sodniki utemeljevati kot začasen ukrep.

Italija je pri rafineriji ISAB Priolo na Siciliji izbrala drugačno pot. Rim jo je z izrednim dekretom postavil pod začasno upravo, nato pa odobril zasebno prodajo družbi G.O.I. Energy (Gazzetta Ufficiale, Reuters). Država ni prevzela lastništva. Nadzorovala je tržni izhod in se izognila najtežjim pravnim tveganjem.

Romunija lahko preverja morebitne kupce in podjetja pritiska prek licenc, zlasti pri plinskem polju Trident v Črnem morju. Po poročanju Economica.net naj bi konzorcij arabskih in ameriških vlagateljev Bukarešti že izrazil interes za nakup Lukoilovega premoženja (Economica.net). Vendar Romunija prodaje ne more preprosto odrediti.

Poljska je tiha koristnica tega premika. Ko se Schwedt odmika od ruske nafte, pridobivata težo poljska logistika prek Gdanska in naftovod PERN (DW).

Vrzel, ki je Bruselj še ni zapolnil

Sankcije EU lahko zamrznejo premoženje in prepovedo transakcije, ne morejo pa prenesti lastništva rafinerije (Uredba 269/2014). Uredba EU o pregledu neposrednih tujih naložb usklajuje nacionalne preglede tujih kupcev, končno odločitev pa prepušča posameznim vladam (uredba o pregledu NTI). Sodišče EU je obenem potrdilo, da so tudi sankcijski ukrepi predmet sodnega nadzora (Rosneft C-72/15). Izredne politične okoliščine sodišč ne odstranijo iz verige oblasti.

Evropa ima skupen geopolitični problem, nima pa skupnega pravnega instrumenta za njegovo rešitev. Nemčija vzdržuje skrbništvo, katerega sorazmernost z vsakim letom slabi. Italija je s posebnim dekretom izpeljala razmeroma čist izhod. Bolgarija je šla predaleč in jo je ustavilo lastno sodišče. Romunija čaka na kupce, ki jih ne more prisiliti, naj se pojavijo. Dokler EU ne oblikuje okvira, ki bo jasno ločil zagotavljanje oskrbe z gorivom od prikritega prevzema lastnine, bodo vlade še naprej improvizirale, sodišča pa postavljala različne meje. Cena takšne razdrobljenosti se porazdeli neenakomerno: v eni državi kot tožbe, v drugi kot tveganje za oskrbo, v tretji kot beg vlagateljev. Evropska komisija ne more odločati o bolgarskem lastninskem pravu. Lahko pa odloči, ali bo Evropa ta problem še naprej prepuščala nacionalni improvizaciji.