Kongres proti motorjem za turški KAAN

Ameriška vlada je 24. junija Kongres obvestila o načrtovani prodaji motorjev General Electric F110 Turčiji za njen domači bojni letalnik KAAN. Posel naj bi bil po poročanju ProtoTheme vreden približno 700 milijonov dolarjev. Nekaj dni pozneje je demokratska kongresnica Dina Titus vložila resolucijo, s katero bi prodajo ustavila.

Na prvi pogled gre za ozko vprašanje izvoza vojaške opreme. V resnici Washington sili v odločitev, ki jo pozorno berejo tudi evropske prestolnice: ali naj ZDA z obrambnimi izvozi Turčijo ohranjajo v zahodnih dobavnih verigah ali naj vztrajajo pri kazni, ki so jo uvedle po turškem nakupu ruskega sistema zračne obrambe S-400. Vsaka od teh poti drugače preureja varnostni položaj ameriških zaveznic.

Kaj lahko Kongres dejansko stori

ZDA zaveznicam orožje prodajajo prek programa Foreign Military Sales, torej medvladnega kanala za prodajo vojaške opreme. Po uradnem obvestilu lahko Kongres poskuša posel ustaviti. Titus je uporabila za to predvideni postopek: skupno resolucijo o nestrinjanju, ki sproži glasovanje o blokadi že priglašene prodaje (ProtoThema, CRS).

Na papirju je to močno orodje, v praksi precej manj. Resolucijo morata sprejeti oba domova Kongresa. Predsednik lahko nanjo vloži veto, za njegovo preglasovanje pa je potrebna dvotretjinska večina v Predstavniškem domu in Senatu (CRS). Kongres ta prag doseže izjemno redko. Njegova dejanska moč je zato posredna: odpira razpravo, zvišuje diplomatsko ceno posla in vpliva na to, kakšne prodaje bo administracija sploh predlagala v prihodnje.

Prodaja motorjev in morebitna vrnitev Turčije v program F-35 sta na različnih časovnicah. KAAN je še prototip, ki brez motorjev, dostopa do dobavnih verig in let testiranj ne more postati verodostojen bojni letalnik (El Confidencial). Vrnitev Turčije k F-35 bi bila veliko večja odločitev o zaupanju, saj bi obrnila izključitev Ankare iz programa leta 2019. V javni evidenci ameriške Agencije za obrambno-varnostno sodelovanje za zdaj ni formalnega obvestila o prodaji F-35 Turčiji.

Past S-400

Turški nakup ruskega raketnega sistema S-400 ostaja nerešeno izhodišče celotnega spora. Washington je Turčijo leta 2019 izključil iz programa F-35 z utemeljitvijo, da bi ruska oprema zračne obrambe v bližini operacij F-35 lahko razkrila značilnosti prikritega delovanja tega letala (White House). Decembra 2020 so ZDA uvedle sankcije proti turškemu organu za obrambno naročanje na podlagi zakona CAATSA, ki kaznuje pomembne obrambne posle z Rusijo (State Department).

Sankcije so ustvarile vprašanje verodostojnosti. Če Washington zdaj odobri napreden izvoz brez preverljive rešitve glede S-400, sporoča, da so sankcije predmet pogajanj, kadar je zaveznica dovolj strateško koristna. Grški in ciprski kritiki pritiskajo prav na to točko: jedro nasprotovanja ni le prodaja motorjev, temveč vprašanje, ali izvrševanje sankcij sploh kaj pomeni, dokler S-400 ostaja nerešen (Capital, CNA).

Evropa isti dosje bere iz različnih izhodišč

Evropske zaveznice nimajo enotne politike do Turčije, ker tveganj ne nosijo enako.

Grčija zadevo presoja predvsem skozi razmerje zračnih sil. Atene so od Francije kupile 18 letal Rafale, od ZDA pa pridobile odobritev za nakup do 40 letal F-35 (Dassault Aviation, DSCA). Dokler Turčija ostaja izključena iz F-35, ima Grčija prednost v zračni moči. Če Ankara znova dobi dostop, se ta prednost zmanjša.

Nemčija izhaja iz turške uporabnosti za Nato. Ankara ima drugo največjo vojsko v zavezništvu, nadzoruje Bospor in je Ukrajini dobavljala brezpilotnike (FAZ). Nemška poročila motorje za KAAN obravnavajo kot ožjo koncesijo od dostopa do F-35, ki ostaja zahtevnejše vprašanje zaupanja (merkur.de).

Španija dodaja poveden zorni kot. Potem ko je francosko-nemško-španski projekt prihodnjega bojnega letala FCAS zašel v resne težave zaradi sporov o oblikovalski pristojnosti in delitvi industrijskega dela, je Madrid preverjal začetne stike glede KAAN, čeprav so poročila opozarjala, da je letalo še preveč nezrelo za španske potrebe na področju letalstva z letalonosilk (El Confidencial). To zanimanje KAAN ne potrjuje kot realne alternative. Kaže pa, kako težave v evropskih lastnih programih bojnih letal tudi prototipe spreminjajo v politično uporabne pogajalske vzvode.

Česa še ni bilo

Ni preverjenega načrta za odstranitev ali razgradnjo sistema S-400. Ni formalnega obvestila o prodaji F-35 Turčiji. Prav tako ni javno znanega podrobnega turškega predloga, ki bi rešil pogoje izključitve iz leta 2019 (Haberler, Jerusalem Post).

Brez tega je spor o motorjih predvsem uvod v večjo odločitev o F-35. Argument o vezanju Turčije na Zahod ima težo: ameriški motorji bi Ankaro obdržali v zahodnih dobavnih verigah in Washingtonu dali trajen vzvod. Nasprotni argument je enako resen: če ZDA oslabijo CAATSA, vsaki zaveznici pokažejo, da je sankcije mogoče preprosto preživeti. Ne glede na to, ali bo resolucija Dine Titus sprejeta, je njena funkcija že jasna: podražiti vsako prihodnjo potezo glede F-35 in Washington prisiliti, da izbere, katero sporočilo mu je pomembnejše, tisto, ki ga prejmejo v Atenah, ali tisto, ki ga prejmejo v Ankari.