Spor za nadzor pokopal lovca

FCAS/SCAF je propadel, ker Francija in Nemčija skupne obrambne ambicije nista znali pretvoriti v skupen nadzor. Projekt je bil pomemben širše od enega letala. Pokazal je, da lahko Evropa za obrambo porabi več denarja, pa kljub temu ne zgradi skupne industrijske moči, če države in podjetja niso pripravljena deliti odločanja o tem, kdo orožje načrtuje, nadgrajuje in izvaža.

Razkol je bil vgrajen v dogovor

Politični dogovor je bil na papirju preprost: Francija bi vodila razvoj prihodnjega bojnega letala, Nemčija pa MGCS, načrtovani tank nove generacije, ki naj bi nasledil družini Leopard in Leclerc (tportal). Španija se je FCAS pridružila kot polnopravna partnerica, pri čemer naj bi Indra prevzela pomembne naloge pri senzorjih in simulaciji, Airbus pa brezpilotna podporna letala in sisteme za podatkovno povezovanje bojišča (The Aviationist).

Dogovor se je zlomil tam, kjer politična formula postane inženirska oblast. Dassault in Airbus se nista mogla dogovoriti o vodstvu, delitvi dela in pravicah do tehnologije (Le Monde, Euronews). Prav ti pogoji določajo, kdo nadzoruje zasnovo sistema, kdo ga lahko pozneje nadgrajuje, kdo potrjuje spremembe in kdo ga sme prodajati tujim kupcem.

Komercialni spor je bil enako trd kot nacionalni. Dassault in Airbus sta tekmeca na izvoznem trgu, zato bi delitev lastnega inženirskega znanja pomenila tudi prenos prihodnjega pogajalskega vzvoda konkurentu. Francija je hotela zaščititi model, ki temelji na samostojnem razvoju bojnih letal, izvozni svobodi, letalonosilkah in jedrskih zahtevah. Nemčija, ki zdaj za obrambo namenja več denarja in ima večjo industrijsko težo, ni bila več pripravljena sprejeti podrejene vloge v sistemu, ki bi desetletja oblikoval evropski trg najzahtevnejšega bojnega letalstva (Le Grand Continent).

To je jedro razhoda: Francija ima doktrino in konstrukcijsko avtoriteto, Nemčija denar in druge možnosti. Iz teh dveh prednosti skupno letalo ne nastane samo od sebe. Tudi Dassault iz razpada ne izhaja kot nedvoumni zmagovalec, saj bo Francija prihodnje bojno letalo morda težko financirala sama (Le Monde).

Račun ne ostane v Parizu in Berlinu

Prvi udarec občuti Španija. Madrid se je FCAS pridružil zato, da bi zgradil resnično industrijsko zmogljivost, ne da bi s strani opazoval francosko-nemški spor. Španski mediji poročajo, da so ogrožene, ne pa že izgubljene, pogodbe v vrednosti 540 mio. evrov za Indro in 160 mio. evrov za konzorcij Indre in Airbusa (Cinco Días, The Objective). Obrambna ministrica Margarita Robles je izid označila za neuspeh in dejala, da so industrijski interesi prevladali nad projektom (EFE via Infobae).

Italiji se odpira prostor, ne pa tudi gotovost. GCAP, program bojnega letala Italije, Združenega kraljestva in Japonske, je zdaj videti kot močnejša evropsko povezana alternativa. Leonardo je sporočil, da bi bila Nemčija dragocena partnerica, vendar bi vstop Berlina lahko znova odprl spore o delitvi dela in časovnici znotraj programa, ki že temelji na ravnotežju med Rimom, Londonom in Tokiem (Reuters via MarketScreener, Defense News).

Nemčija pogleduje tudi proti severu. Airbus je preverjal možnosti za začetne pogovore s Saabom, Švedska pa vsako morebitno sodelovanje obravnava kot politično odločitev, ne kot že dogovorjeno pot iz razbitin FCAS (StreetInsider). To je pomembno, ker evropska težava ni pomanjkanje možnih partnerjev. Tveganje je, da se denar, inženirji in dobavne verige razpršijo, preden nastane nova skupna zasnova.

Države bliže Rusiji bodo neuspeh merile po času, ne po simboliki. Poljski mediji so poudarili, da se je FCAS po letih sporov o patentih in vodenju že premikal proti štiridesetim letom tega stoletja (Defence24). Če evropski projekti pridejo prepozno, bodo vlade kupovale razpoložljive sisteme iz ZDA, Južne Koreje ali od drugod ter se s tem za desetletja vezale na tuje usposabljanje, vzdrževanje in strelivo.

Tankovski projekt zdaj nosi preizkus

MGCS na kopnem podeduje isto vprašanje. Prvi mož Rheinmetalla Armin Papperger je opozoril, da bi francosko krčenje proračuna lahko ogrozilo tankovski projekt, čeprav dostopni francoski viri te konkretne trditve ne potrjujejo neodvisno (Stern).

Trdnejši dokazi kažejo na isto težavo nadzora. MGCS se je premaknil v štirideseta leta, odprte pa ostajajo tudi osnovne konstrukcijske odločitve, med njimi kaliber topa (Shephard, FAZ). Tankovski program ne more postati naslednji evropski strateški steber, dokler se partnerji še vedno prepirajo o tem, kdo določa zasnovo, kdo ima tehnologijo in kdo nosi stroške.

Evropa pravi, da hoče več obrambne avtonomije. FCAS kaže ceno te ambicije. Skupno orožje postane več kot sporočilo za javnost šele takrat, ko je nekdo pripravljen deliti nadzor.