Hrvaška obljublja 5% BDP za obrambo

Pet odstotkov BDP je raven obrambnih izdatkov, ki jo Hrvaška zdaj obljublja do leta 2035. Premier Andrej Plenković je zavezo ta teden v Bruslju predstavil generalnemu sekretarju Nata Marku Rutteju in Zagreb s tem postavil ob bok novemu merilu zavezništva (24sata, NATO). Hrvaška zdaj za obrambo namenja nekaj več kot 2 odstotka BDP. Prehod na 5 odstotkov pomeni več kot podvojitev napora v desetletju, za zdaj brez javno predstavljene proračunske poti.

Kaj 5 odstotkov dejansko pomeni

Novo Natovo merilo se deli na 3,5 odstotka BDP za jedrno obrambo, torej oborožene sile, opremo in operacije, ter do 1,5 odstotka za odpornost, povezano z obrambo: kritično infrastrukturo, kibernetsko varnost, civilno pripravljenost in zmogljivosti obrambne industrije (NATO, Evening Standard). Staro merilo, 2 odstotka BDP, je bilo politična smernica, prvič postavljena leta 2006 in ponovno potrjena po ruski priključitvi Krima leta 2014. Nikoli ni šlo za pravno zavezujočo obveznost. Tudi novo merilo deluje po isti logiki: pritisk zaveznic, ne obveznost, ki bi jo bilo mogoče iztožiti (Institute for Government).

Prav drugi del odpira politični prostor za računovodstvo. Italija naj bi po lastnem štetju dosegla približno 2,8 odstotka, ker vključuje karabinjerje, obalno stražo, vesoljske zmogljivosti in kibernetsko varnost, medtem ko specializirane analize dejanske vojaške izdatke ocenjujejo bliže 1,57 odstotka (Sky TG24, Analisi Difesa). Slovenija pravi, da je lani dosegla 2,01 odstotka; po poročanju slovenskih medijev pa je Ruttejevo stališče, da Ljubljana po Natovi metodologiji praga 2 odstotkov ni dosegla (Svet24, Regional Obala). Kar vlada šteje v obrambo, ni nujno enako številki, ki jo sprejme Nato.

Vrzel na jugovzhodnem krilu

Hrvaška zaveza se nanaša na resnične zmogljivostne primanjkljaje na Natovem jugovzhodnem krilu, od Jadrana prek zahodnega Balkana do Črnega morja: integrirano zračno in raketno obrambo, sisteme proti brezpilotnim letalnikom, zaloge streliva in logistične koridorje za premik zavezniških okrepitev. Rutte in Plenković sta posebej govorila o zračni in raketni obrambi ter varnosti zahodnega Balkana (NATO, 24sata). Če bo hrvaški denar kupil interoperabilne sisteme, učinek ne bo omejen na hrvaško ozemlje. Če bo šlo predvsem za proračunsko preknjiževanje, bo jadransko-balkanski koridor ostal tanek.

Poljska kaže obe plati. Varšava je leta 2025 za obrambo namenila približno 4,48 odstotka BDP in s tem postala evropska vodilna država po deležu obrambnih izdatkov (Euronews). Toda poljski fiskalni svet opozarja, da bo treba obrambne potrebe po letu 2028 uskladiti s proračunsko stabilnostjo (Rzeczpospolita), vrhovni revizijski urad pa izpodbija način, kako vlada v proračunu razvršča vojaška predplačila (Bankier). Visoki izdatki sami po sebi še ne pomenijo visoke pripravljenosti. Velike dobave se raztezajo čez desetletje, približno 40 odstotkov evropskih izdatkov za opremo pa naj bi odteklo k dobaviteljem zunaj EU (Euronews).

Manjkajoči načrt

Rutte od zaveznic zahteva »jasne, konkretne in verodostojne načrte«, s čimer sporoča, da obljube pred vrhom same po sebi ne zadostujejo (NATO). Hrvaška takega načrta še ni objavila. Ni javne letne poti izdatkov, ni razdelitve med jedrno obrambo in odpornostjo, ni seznama nabav z roki dobave, ni zemljevida panog in podjetij, ki bi dobila pogodbe. Zaveza Hrvaški pred Natovim vrhom prihodnji mesec prinaša politično težo, a verodostojnost brez proračunske preglednice hitro izgubi vrednost.

Vrh prihodnji mesec bo pokazal, ali bo obljuba prinesla dejanske baterije zračne obrambe in koridorje za okrepitve ali predvsem računovodsko vajo, pri kateri je končna številka odvisna od tega, kdo šteje.