Hrvaška pritiska zaradi policijskih vrzeli

V Antwerpnu so kriminalne združbe kokain iz pristanišča dolgo odvažale z ukradenimi kodami PIN. Pristaniški delavec, podkupljen logistični posrednik, šestmestna številka in zabojnik s kokainom je iz enega najprometnejših evropskih pristanišč odšel kot del zakonite pošiljke. Belgijska carina in pristanišče Antwerpen-Brugge sta sistem pozneje zamenjala z varnim digitalnim postopkom sprostitve zabojnikov. Toda težava ni bila le varnost enega pristanišča. Carina, policija, upravljavci pristanišč in Europol so imeli vsak svoj del slike, pravni okvir pa jim ni omogočal dovolj hitrega povezovanja teh informacij.

Hrvaški notranji minister Davor Božinović zdaj pritiska, naj Evropa to operativno vrzel zapre. Države članice poziva, naj v Europolove in schengenske sisteme vnašajo več podatkov ter dosledneje uporabljajo mejne tehnologije, kot sta sistem vstopa/izstopa, ki beleži prehode državljanov tretjih držav čez zunanje meje, in ETIAS, predhodno preverjanje potnikov iz držav, za katere vizum ni potreben (Avaz). Ne predlaga nove evropske policijske zbirke podatkov. Od vlad zahteva, naj obstoječe uporabljajo bolj odločno. Zakonodajni predlog, ki bi ta pritisk pretvoril v pravno besedilo, za zdaj ni bil objavljen.

Kaj pokaže Antwerpen

Belgijski primer je uporaben, ker abstraktno razpravo o izmenjavi podatkov spremeni v zelo konkreten varnostni problem. Europol že dlje opozarja, da kriminalne mreže v velika evropska pristanišča prodirajo prek podkupljenih zaposlenih in logističnih posrednikov. Njihova tarča ni nujno tovor, temveč ljudje in dostopne točke. Belgijski organi naj bi lani zasegli 55 ton kokaina, hkrati pa uradniki priznavajo, da večje količine ostanejo neodkrite (Brussels Times). Belgijska carina navaja, da so se zasegi v Antwerpnu v prvi polovici leta 2026 zmanjšali za skoraj 70 odstotkov, vendar ta podatek meri predvsem to, kar organi odkrijejo, ne tega, kar pride skozi (21News).

Glavni odgovor Evropske komisije je Evropsko pristaniško zavezništvo, javno-zasebno partnerstvo med državami članicami, upravljavci pristanišč in agencijami EU, vzpostavljeno januarja 2024 (European Commission, Council of the EU). Logika je preprosta: če strožji nadzor v Antwerpnu tihotapce potisne v Rotterdam ali Pirej, nacionalne rešitve ne povečajo varnosti, ampak le premaknejo tveganje. Iz istega razloga se je zavezništvu pridružila tudi Švica, saj logistika drog ne obstane na mejah Evropske unije (Tio.ch).

Mehanizmi obstajajo. Ključe imajo nacionalne vlade.

Evropa že ima policijske in mejne zbirke podatkov, ki lahko opravijo velik del tega, kar zahteva Božinović. Schengenski informacijski sistem (SIS) je omrežje opozoril v realnem času za iskane osebe in predmete. Prüm II nacionalnim policijam omogoča avtomatizirano iskanje po zbirkah DNK, prstnih odtisov in podob obrazov v drugih državah članicah, pri čemer se podrobnosti razkrijejo šele po zadetku (Prüm II Regulation). Europol analizira in usklajuje, ne more pa poveljevati nacionalnim policijam (Europol Regulation).

Ti sistemi se lahko tehnično povezujejo, vendar ima vsak natančno določena pravila o tem, kdo sme uporabljati podatke in za kakšen namen. Mejna zbirka podatkov se ne more preprosto spremeniti v splošno policijsko mrežo za množično preverjanje (Interoperability Regulation).

Ozko grlo zato ni predvsem tehnologija. Nacionalne policije, carine in mejni organi odločajo, katere podatke bodo vnesli, kako hitro in kako popolno. Božinovićev pravi cilj je razlika med tem, kar sistemi zmorejo, in tem, kar jim države dejansko zagotavljajo.

Nemčija pokaže, kje se poziv k večji izmenjavi ustavi

Nemčija dobro pokaže, zakaj zapiranje te vrzeli ni zgolj tehnično vprašanje. Berlin pripravlja reformo zvezne policije, ki bi uvedla z umetno inteligenco podprto prepoznavanje obrazov v realnem času na železniških postajah, letališčih in obmejnih območjih (DW). Nemške organizacije za digitalne pravice te predloge povezujejo s prejšnjimi ustavnimi spori, v katerih so sodišča široka policijska pooblastila za združevanje podatkov ocenila kot nesorazmerna (Digitalrechte). Tudi evropski akt o umetni inteligenci dopušča biometrično identifikacijo v realnem času na javnih mestih le v ozkih izjemah za preprečevanje in pregon kaznivih dejanj (AI Act). Široka nacionalna uporaba takih orodij zato skoraj neizogibno odpira sodne spore (T-Online).

Nemški pomislek ni usmerjen proti Europolu ali SIS kot takima. Nanaša se na nacionalne policijske zbirke in nadzorna orodja, ki te evropske sisteme napajajo. Ko vlade doma širijo biometrično ujemanje in analizo z umetno inteligenco, nato pa rezultate povežejo s čezmejnimi kanali sodelovanja, se pravne varovalke, ki policijsko moč delajo odgovorno, znajdejo pod pritiskom.

V vsej razpravi manjka skoraj vsak javni glas ljudi, katerih podatki poganjajo te sisteme. Pristaniški delavci, ki jih zajamejo varnostna preverjanja, potniki, vpisani v evidence vstopa in izstopa, osumljenci, označeni z avtomatiziranim ujemanjem: v arhitekturi se pojavljajo kot podatkovni vnosi, ne kot udeleženci razprave o upravljanju.

Božinović ima prav, da kriminalne mreže meje prečkajo hitreje, kot si policije izmenjujejo obveščevalne podatke. Izkušnja Antwerpna pokaže ceno razdrobljenosti. Nemška ustavna razprava pa pokaže drugi del istega problema: evropsko vprašanje ni več samo, koliko policijskih podatkov se lahko premika čez meje, temveč kdo nadzira varovalke, ko se začnejo premikati hitreje.