Preizkus plačil za kabel Ciper-Libanon

Ciper in Libanon sta se dogovorila, da bosta preučila možnost podmorskega elektroenergetskega kabla med državama. Svetovna banka podpira preliminarno študijo izvedljivosti, ki naj bi pokazala, ali je takšna povezava sploh potrebna in ali se številke izidejo (CBN Cyprus, CNA). Za zdaj se nihče ni zavezal, da bo kabel gradil. To ni finančna zaveza, ni odločitev o gradnji in ni inženirski načrt (Cyprus Mail, SigmaLive).

Del poročanja je napoved predstavil kot priključitev Bejruta na evropsko elektroenergetsko omrežje. To je napačno. Ciper sam še vedno ni električno povezan s celinsko Evropo. Kabel do Cipra bi Libanon povezal z otokom, ne z evropskim omrežjem.

Dva nezgrajena kabla, ne eden

Libanon bi evropski elektroenergetski sistem dosegel šele, če bi se Ciper najprej povezal z Grčijo prek ločenega velikega projekta: Great Sea Interconnector, ki ga na evropski strani vodi IPTO/ADMIE, grški operater prenosnega sistema (Cyprus Mail, Politis). Grško poročanje oba projekta obravnava kot ločena, z različnima časovnicama in različno logiko financiranja (World Energy News).

Ta veriga dveh povezav je ključno tehnično dejstvo. Libanonski krak ima študijo. Ciprsko-grški krak spada v okvir projektov skupnega interesa Evropske komisije, s katerim EU čezmejne daljnovode in kable obravnava kot infrastrukturo za dokončanje notranjega energetskega trga (Evropska komisija). Nobena od obeh povezav še ni zgrajena.

Obe strani povezavo potrebujeta, vendar iz različnih razlogov

Ciper ima otoško elektroenergetsko omrežje, zato ne more uvoziti zasilne elektrike niti izvoziti presežne proizvodnje iz obnovljivih virov. Njegov minister za energijo je javno dejal, da je več povezav za Ciper boljše (CNA). Elektroenergetske povezave se zato praviloma razumejo kot strukturni odgovor na visoke cene elektrike.

Libanonska potreba je bolj nujna. Svetovna banka libanonski elektroenergetski sektor opisuje kot enega osrednjih vzrokov širšega gospodarskega zloma države (Svetovna banka). Profil Mednarodne agencije za energijo kaže energetski sistem, ki je močno odvisen od uvoženih naftnih proizvodov in nima odporne elektroenergetske osnove (IEA). Delujoč kabel bi Libanonu omogočil uvoz elektrike in zmanjšal odvisnost od dragih dizelskih agregatov.

Težava je v tem, ali je projekt financirljiv

Najtežji del ni kabel. Najtežje vprašanje je, kdo in kako bo plačal.

Podmorska elektroenergetska povezava ustvarja prihodke, kadar elektriko prenaša s cenejšega na dražji trg. Če ti prihodki ne pokrijejo stroškov gradnje, razliko plača nekdo drug: odjemalci elektrike, davkoplačevalci ali bilance razvojnih bank. Pravila EU določajo, kako se ti stroški delijo in povrnejo (Uredba 2019/943, Uredba 2022/869).

Otoške elektroenergetske povezave skoraj vedno potrebujejo obsežno javno podporo. Drugi kabel med Malto in Sicilijo, ocenjen na približno 300 milijonov evrov, je iz Evropskega sklada za regionalni razvoj prejel 261 milijonov evrov (Gazzetta di Malta, Sliema News). Malta pa je stabilna članica EU z delujočim sistemom obračunavanja in izterjave elektrike.

Libanon ni Malta. Vsak posojilodajalec bi moral verjeti, da se bo uvožena elektrika desetletja obračunavala, pobirala in poravnavala. Libanonsko državno elektroenergetsko podjetje ima prav s temi funkcijami težave že več let (Svetovna banka). Kapitalsko zahteven kabel, namenjen partnerju, ki ne more zanesljivo plačevati, ni samo diplomatska zadrega. To je infrastruktura, ki se lahko zgradi, vendar nikoli ne ustvari dovolj prihodkov, da bi upravičila strošek.

Svetovna banka to dobro razume. Njen projektni cikel jasno ločuje analitično pripravo od ocene projekta in odobritve financiranja (projektni cikel Svetovne banke). Financirati študijo ni enako kot financirati kabel.

Napoved je resnična. Trditev o priključitvi na evropsko omrežje je prehitra. Dokler Ciper ne doseže Grčije in dokler Libanon ne pokaže, da lahko verodostojno plačuje uvoženo elektriko, ostaja to študija mostu brez finančno vzdržne ceste na obeh straneh.