Ciper odpira podatke o davku

Ciprski parlament je soglasno sprejel zakon, ki davčni upravi omogoča samodejno izmenjavo podatkov o obdavčitvi podjetij z vsemi drugimi državami EU (Stockwatch). S tem je Ciper v nacionalno zakonodajo prenesel direktivo DAC9, evropski predpis, ki vzpostavlja informacijsko infrastrukturo za globalni minimalni davek od dohodkov pravnih oseb. Sam zase je to predpis o poročanju. V praksi pa je del širšega premika: pri največjih evropskih podjetniških skupinah nizka nominalna davčna stopnja ne določa več končnega računa. Vse pomembnejši postaja sistem, ki preverja, koliko davka so podjetja dejansko plačala.

Tri stopnje od globalnega pravila do nacionalne davčne uprave

Veriga ima tri člene. Najprej je OECD oblikoval drugi steber, okvir, po katerem morajo podjetniške skupine z najmanj 750 milijoni evrov letnih prihodkov v vsaki državi, kjer poslujejo, doseči najmanj 15-odstotno efektivno davčno stopnjo (OECD). Beseda »efektivna« je bistvena. Ne šteje samo zakonsko zapisana stopnja, temveč znesek, ki ga podjetje dejansko plača po odbitkih, davčnih dobropisih in oprostitvah.

Evropska unija je nato ta okvir OECD naredila zavezujoč z direktivo o minimalni obdavčitvi, ki jo morajo uporabljati vse države članice (EUR-Lex). Če efektivna stopnja skupine v posamezni državi pade pod 15 odstotkov, razliko zapolni dodatni davek. Država z nizko obdavčitvijo ima prvo možnost, da manjkajoči znesek pobere sama. Če tega ne stori, ga lahko pobere država, v kateri ima sedež matična družba (OECD).

Tretji člen je DAC9, direktiva, ki jo je zdaj sprejel Ciper. Ta ustvarja podatkovni kanal. Multinacionalna skupina odda eno standardizirano poročilo, v katerem prikaže svojo strukturo, dobičke in davčne izračune za vsako jurisdikcijo. Ena davčna uprava poročilo prejme in ustrezne dele posreduje drugim državam EU (EUR-Lex, Svet EU). Brez te plasti vsaka država vidi le svoj del slike. Z njo lahko davčne uprave preverijo, ali skupina v EU res dosega 15-odstotni prag.

Irska kaže, kako se prilagaja stari model

Irska je najjasnejši primer, kaj to pomeni v praksi. Dublin ni odpravil svoje 12,5-odstotne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, vendar za podjetja, ki spadajo v drugi steber, zdaj uporablja 15-odstotni efektivni minimum in razliko pobere z domačim dodatnim davkom (Irish Statute Book). Logika je preprosta: če bo nekdo pobral razliko med 12,5 in 15 odstotki, Irska raje vidi, da je to Irska, ne denimo Nemčija.

Prvi irski rok za plačilo po pravilih drugega stebra je potekel 30. junija 2026. Prilivi od davka od dohodkov pravnih oseb so v prvem polletju znašali približno 13,7 milijarde evrov, kar je 4,7 odstotka več kot leto prej (Irish Times, Deloitte). Javni podatki še ne kažejo, kolikšen del tega je bil dodatni davek. Sistem pa že deluje.

Madžarska kaže drugo plat. Njena 9-odstotna nominalna stopnja ostaja najnižja v EU (Svet EU). Za mala domača podjetja to še vedno velja. Za velike multinacionalke, zajete v drugi steber, pa devetodstotna številka ne zagotavlja več prednosti, ker mehanizem dodatnega davka razliko v vsakem primeru dvigne do 15 odstotkov (PwC). Madžarski davčni komentarji reformo opisujejo predvsem kot novo breme poročanja: roki, izračuni in izmenjava podatkov (Adóvilág).

Nizozemska je izpostavljena drugače. Nizozemske korporativne strukture so se dolgo uporabljale za preusmerjanje licenčnin in obresti prek družb z malo dejanske dejavnosti, s čimer so se obdavčljivi dobički premikali iz držav z višjimi davki. Drugi steber zmanjšuje davčni prihranek takšnih ureditev, DAC9 pa jih dela vidne davčnim upravam drugih držav (Rijksoverheid). Prevodne družbe ne bodo izginile čez noč, vendar je spodbuda za ustanavljanje novih šibkejša.

Kdo pridobi, kdo plača

Državne blagajne pridobijo dvoje: vpogled v davčne strukture multinacionalk in, kjer uvedejo domači dodatni davek, pravico pobrati prihodek, ki bi sicer lahko odšel v drugo jurisdikcijo. Velike multinacionalke izgubijo del koristi nizkodavčnih držav, saj 12,5- ali 9-odstotna nominalna stopnja ne odgovori več na vprašanje, koliko dolgujejo. Davčni svetovalci in podjetja za skladnost dobijo dodatno delo: izračuni efektivne stopnje in standardizirana poročila postajajo nova storitev poleg običajnega davka od dohodkov pravnih oseb (Alvarez & Marsal). Mala in srednje velika podjetja pod pragom 750 milijonov evrov večinoma ostajajo zunaj sistema (OECD).

Svet EU DAC9 predstavlja kot poenostavitev: ena oddaja namesto več podvojenih poročil (Svet EU). Ali bodo podjetja to občutila tako, je odvisno od tega, ali bo osrednje poročilo nadomestilo lokalne prijave ali se bo nanje le naložilo kot dodatna plast. Nominalna davčna konkurenca med članicami EU ni izginila. Pri podjetjih, dovolj velikih za drugi steber, pa se tekmovanje premika drugam: katera država zna voditi sistem skladnosti, ne da bi pri tem preobremenila podjetja, ki jih želi pritegniti.