Danska z jamstvi vrača veter

Decembra 2024 za prva tri danska območja za vetrne elektrarne na morju ni prispela niti ena ponudba. Razvijalci so pogledali pogoje: gradnja v Severnem morju, prodaja elektrike po tržni ceni in celotno tveganje prihodnjih cen na lastnih bilancah. Umaknili so se. Osemnajst mesecev pozneje je švedski državni Vattenfall dobil pogodbi za dve od teh območij, s skupno najmanjšo močjo 1,8 gigavata in pričakovanim začetkom dobave elektrike do konca leta 2032 (KEFM, Windtech International). Danska ni našla pogumnejših vlagateljev. Spremenila je razporeditev cenovnega tveganja.

Kaj je nase prevzela država

Neuspešni model je od razvijalcev zahteval, da elektriko prodajajo po tržnih cenah in več desetletij nosijo celotno izpostavljenost nihanjem na veleprodajnem trgu. Vetrne elektrarne na morju zahtevajo milijardne začetne naložbe, po izgradnji pa imajo razmeroma nizke obratovalne stroške. Zato je poslovni izračun odvisen predvsem od tega, po kakšni ceni bo elektriko mogoče prodajati čez dvajset ali trideset let, in od obrestnih mer, po katerih bodo banke financirale gradnjo (IEA, IRENA). Brez dovolj zanesljivih prihodkov banke ne odobrijo gradbenega posojila. Projekti so bili zato neizvedljivi že na začetku.

Danska rešitev je bila dvostranska pogodba na razliko. Država določi »izvršilno ceno«, torej zajamčeno ceno za megavatno uro elektrike. Če tržna cena pade pod to raven, država razvijalcu plača razliko. Če jo preseže, razvijalec presežek vrne državi (Low Carbon Contracts Company). Razvijalec dobi predvidljiv prihodek, na podlagi katerega lahko banke posojajo. Država dobi vetrne parke.

Vattenfall je za območje Nordsøen Midt zmagal s ceno 504 danske krone za megavatno uro, za Hesselø pa s 542 DKK/MWh, v obeh primerih pri 20-letnih pogodbah (KEFM, Baird Maritime). Konkurenca se je vrnila: za Nordsøen Midt sta prispeli dve ponudbi, za Hesselø pet (Ocean Energy Resources, BT).

Davkoplačevalci, razvijalec, banke

Skupna javna podpora je omejena na 37,6 milijarde kron (Politiken, Danish Energy Agency via Ritzau). To je zgornja meja, ne že izstavljen račun. Davkoplačevalci plačujejo samo tedaj, ko so veleprodajne cene elektrike v času trajanja pogodbe nižje od izvršilne cene. Če ostanejo višje, Vattenfall vrača denar državi. Če ostanejo nizke več let, se razlika postopoma približuje tej zgornji meji.

Takojšen dobiček imata Vattenfall in njegov finančni krog: stabilno 20-letno prihodkovno dno spremeni negotovo stavo v predvidljiv tok prihodkov, ki ga banke lahko financirajo. Švedski mediji so odločitev obravnavali kot poslovni uspeh, ne kot politični spor o prenosu tveganja na državo (DN). Danski porabniki lahko pridobijo le, če se projekta priključita na omrežje in dodata dovolj ponudbe, da znižata veleprodajne cene ali zmanjšata potrebo po dražji rezervni proizvodnji.

Ta priključitev ni samoumevna. Danska čakalna vrsta za priklop na omrežje je narasla na 60 GW špekulativnih zahtevkov, zato je sistemski operater Energinet zamrznil nove pogodbe o prenosu (To Brief). Turbine brez dostopa do omrežja ne proizvajajo ničesar.

Vzorec je evropski. Peti britanski krog pogodb na razliko ni prinesel nobenega projekta vetrnih elektrarn na morju; šesti je uspel šele potem, ko je vlada zvišala izvršilne cene (UK AR5, AR6). Nizozemska je razpisovala projekte kot »brez subvencij«, vendar je država pripravila lokacije, sistemski operater TenneT pa je z javnimi sredstvi gradil morske platforme in kable (TenneT). Po celini velja isto pravilo: ko država prevzame več cenovnega tveganja, se razvijalci vrnejo. Odprto ostaja, koliko javnega denarja je za to potrebno in kaj javnost zanj dobi.

Izbira turbine, ki je Danska še ni sprejela

Vattenfall še ni imenoval dobavitelja turbin za nobenega od obeh projektov (Voice of Renewables). Ta odločitev odpira resen industrijski konflikt. Kitajske kopenske turbine so na izvoznih trgih po oceni Rystada, ki jo navaja Reuters, 20 do 40 odstotkov cenejše (Folha/Reuters). Pravo EU kitajske opreme ne prepoveduje, vendar akt o neto ničelni industriji vladam omogoča, da poleg najnižje cene upoštevajo tudi varnost dobave in domače industrijske zmogljivosti (NZIA).

Danska je vetrne elektrarne na morju znova naredila financabilne tako, da je država stopila za cenovno tveganje. Naslednja odločitev je, ali bo ta javni denar gradil tudi evropsko industrijsko zmogljivost ali pa bo stekel k najcenejšemu svetovnemu dobavitelju. O tem ne bo odločala samo Danska.