Danska omejuje dostop za 60 GW

V severni Evropi se ozko grlo zelenega prehoda vse bolj seli iz proizvodnje čiste elektrike v omrežje, ki jo mora prenesti do porabnikov. Danska je marca ustavila nove velike priključitve. Nizozemska uvaja formalne čakalne vrste s pravili družbene prednosti. V Nemčiji na priključek čaka več deset tisoč projektov. Daljnovodi, transformatorji in razdelilne postaje so nastali za drugačno energetsko dobo, zato je osrednje vprašanje zdaj, kdo dobi dostop do njih.

Danska ustavi podpisovanje pogodb

Energinet, danski operater prenosnega sistema, ki upravlja visokonapetostno elektroenergetsko omrežje, je marca 2026 začasno ustavil sklepanje vseh novih velikih pogodb o priključitvi. Ko se je premor 3. junija formalno iztekel, je Energinet sporočil, da se ne bo vrnil k staremu sistemu in da novih pogodb pred jesenjo ne bo podpisoval (Ritzau/Energinet). Vloge za novo porabo elektrike so dosegle skoraj 60 GW, približno osemkratnik sedanje danske konične porabe; poganjajo jih podatkovni centri, baterije, obrati za vodik in elektrifikacija industrije (Produktion.dk, Dansk Fjernvarme).

Odgovor Energineta je model omejevanja dostopa. Namesto načela, da je prvi na vrsti tisti, ki je prvi oddal vlogo, bodo projekte obravnavali v sklopih, po zrelosti, napredku in »prijaznosti do omrežja«, torej po tem, ali projekt lokalno omrežje razbremeni ali dodatno obremeni (Energinet). Danski energetski regulator Forsyningstilsynet je začel formalni nadzor nad tem, ali sme Energinet takšna pravila po zakonu o oskrbi z električno energijo uvesti brez predhodne odobritve (Forsyningstilsynet). Gospodarska združenja opozarjajo, da bi lahko zelo veliki projekti na priključitev čakali od pet do deset let (Tekniq).

V februarski anketi je približno četrtina danskih podjetij za daljinsko ogrevanje poročala o zamudah pri priključitvah ali ponudbah za zmanjšano zmogljivost (Produktion.dk). Zamrznitev zato ne zadeva le odmevnih megaprojektov.

Čakalna vrsta se vleče čez celino

Danski primer je posebej oster, vendar ni osamljen. Evropska komisija ocenjuje, da bodo elektroenergetska omrežja do leta 2030 potrebovala približno 584 mrd. evrov naložb, približno 40 odstotkov distribucijskih omrežij v EU pa je starejših od 40 let (European Commission). Mednarodna agencija za energijo opozarja, da gradnja omrežij in postopki dovoljevanja ne dohajajo uvajanja obnovljivih virov (IEA). CAN Europe navaja, da v evropskih čakalnih vrstah za priključitev stoji več kot 500 GW vetrnih projektov (CAN Europe).

Na Nizozemskem se je prezasedenost omrežja iz velikih industrijskih porabnikov razširila na običajno gradnjo. Od 1. julija 2026 bodo na območjih z omrežnimi zastoji tudi manjši uporabniki, denimo stanovanjski projekti ter mala in srednja podjetja, vstopali v formalne čakalne sezname (Klimaatkrachtig Goeree-Overflakkee).

V Nemčiji naj bi na priključitev čakalo približno 40.000 projektov, z njimi pa naj bi bilo povezanih okoli 45 mrd. evrov naložb. V enem primeru iz Severnega Porenja-Vestfalije so industrijski coni sporočili, da bi se priključitev lahko zavlekla v trideseta leta (Focus).

Mehanizem je fizičen. Poraba energije, ki je nekoč prihajala po verigah dobave nafte, plina in goriv, se seli na elektroenergetska omrežja. Električna vozila, toplotne črpalke, vodikovi obrati in podatkovni centri potrebujejo zmogljivost na določenih lokacijah in ob določenih urah. Država ima lahko skupno dovolj proizvodnje, pa kljub temu ne more priključiti nove tovarne, ker sta lokalni transformator ali razdelilna postaja že polno zasedena.

Kdo pride prvi do vtičnice

Omejevanje dostopa ustvarja zmagovalce in poražence. Danski novi model daje prednost vlagateljem z verodostojnimi dovoljenji, financiranjem in prožnim načinom obratovanja. Špekulativni projekti izgubljajo položaj. Nizozemska triažo postavlja bolj izrecno: projekti, ki lajšajo zastoje, in nujne funkcije, kot so zdravstvo, upravljanje voda in javni prevoz, pridejo naprej. Stanovanjska gradnja, polnilna infrastruktura in običajno širjenje podjetij lahko zdrsnejo nazaj (EVConsult). Študija za Utrecht je ocenila, da bi popolna ustavitev priključitev lokalna podjetja, šole in prevoznike stala 75 do 225 mio. evrov na leto (BVS).

Na voljo so tudi vmesna orodja. Tehnologije za izboljšanje izrabe omrežja, zlasti programska oprema, ki glede na sprotne vremenske razmere preračunava, koliko elektrike lahko vodnik varno prenese, bi lahko uporabno zmogljivost povečale za 20 do 40 odstotkov brez gradnje novih vodov (CATF). Nemčija operaterjem omrežij že dovoljuje, da ob zastojih začasno zmanjšajo moč krmiljivih porabnikov nad 4,2 kW, denimo toplotnih črpalk in polnilnic za avtomobile, namesto da bi njihovo priključitev v celoti zavrnili (EnBW). Novi sveženj EU za omrežja spodbuja hitrejše dovoljevanje, boljše filtriranje čakalnih vrst, prožne priključitve in čezmejno delitev stroškov (Eurelectric).

Jedro političnega vprašanja je razdelitev omejene zmogljivosti. Zemljevidi, ki razvijalcem kažejo, kje je omrežje polno, vlagateljem hkrati povedo, katere regije so še izvedljive. Ko je transformator zaseden, mora država izbirati med podatkovnim centrom, stanovanjsko sosesko, baterijskim projektom in prehodom daljinskega ogrevanja na elektriko. Evropa je desetletje razpravljala o hitrosti zelenega prehoda. Zdaj mora določiti vrstni red.