Dublinska tožba zadržuje sodišča CETA

Oktobra bo dublinsko sodišče obravnavalo ustavni spor o enem najpomembnejših trgovinskih sporazumov Evropske unije. Evropska poslanka Sinn Féina Lynn Boylan je tožila irsko vlado, ker trdi, da nova zakonodaja za ratifikacijo CETA, trgovinskega sporazuma med EU in Kanado, ne prestane ustavnega preizkusa (Irish Times). Primer je na videz notranji irski pravni spor, v resnici pa kaže šibko točko evropske trgovinske politike: Bruselj lahko sporazum izpogaja in ga začne začasno uporabljati, a ustava ene same države članice ga lahko leta zadrži v pravno nedokončanem stanju.

Trgovinski del CETA že deluje. Skoraj vse carine med EU in Kanado so odpadle septembra 2017, ko se je sporazum začel začasno uporabljati (Council of the EU, Western People). Evropski izvozniki v industriji in agroživilstvu imajo nižje ovire, hkrati pa lahko sodelujejo pri kanadskih javnih naročilih (Rijksoverheid). Nemški inštitut ifo je dolgoročni učinek CETA za Nemčijo ocenil na 0,19 odstotka višji realni dohodek na prebivalca, torej dohodek, prilagojen za inflacijo (consulting.de). Na ravni celotnega gospodarstva je to majhna številka, za posamezne sektorje pa že pomeni konkreten tok koristi. Zato je ključno vprašanje, zakaj sporazum še vedno ni dokončan.

Investicijsko sodišče, o katerem ni soglasja

CETA je mešani sporazum: nekateri njegovi deli sodijo v pristojnost EU, drugi posegajo na področja, ki ostajajo v rokah nacionalnih držav (Council of the EU). Da bi celoten sporazum začel polno pravno veljati, ga mora vsaka članica potrditi po svojih ustavnih pravilih. Zastoj je pri sistemu sodišč za naložbe, stalnem tribunalu, na katerem bi lahko tuji vlagatelj, zajet s CETA, tožil državo zaradi kršitve naložbenih zavez zunaj rednih nacionalnih sodišč (European Commission). Prav tu je jedro nasprotovanja: tuje družbe bi dobile posebno pravno pot, ki je domača podjetja in državljani nimajo.

Irsko vrhovno sodišče je leta 2022 presodilo, da Irska CETA po tedanji zakonodaji ne sme ratificirati, ker bi sistem investicijskega sodišča irskim sodiščem odvzel možnost vsebinskega nadzora nad odločitvami tribunala (Comhlámh). Isto sodišče je z večino 6 proti 1 nakazalo, da bi bilo težavo mogoče odpraviti z novo zakonodajo, brez spremembe ustave (Irish Times).

Vlada je odgovorila z zakonom Arbitration (Amendment) Act 2026. Ta določa, da se odškodninske odločbe investicijskih tribunalov na Irskem lahko izvršijo le z dovoljenjem višjega sodišča, High Court, ki lahko izvršitev zavrne, če bi bila odločba v nasprotju z irskim ustavnim redom (William Fry). Boylan v tožbi trdi, da takšna rešitev irskim sodiščem še vedno ne daje dovolj nadzora. Oktobrska obravnava bo pokazala, ali to drži.

Isti spor po Evropi

Irska ni edina, kjer ratifikacija stoji. Belgijska Valonija je CETA blokirala že leta 2016; njeni regionalni parlamenti so soglasje izglasovali šele junija 2026 (PFWB). V Franciji je ratifikacijo potrdil spodnji dom parlamenta, senat pa jo je zavrnil (Vie publique). Na Nizozemskem je predlog prestal en dom parlamenta, junija 2026 pa je bil še vedno v postopku v senatu (Eerste Kamer).

Vzorec se ponavlja v različnih političnih sistemih. Del CETA, ki odpravlja carine in odpira trge, naleti na razmeroma malo odpora. Del, ki krepi pravice vlagateljev, sproža spor. Francoske kmetijske organizacije se bojijo pritiska na cene zaradi kanadske govedine, proizvedene po drugačnih standardih (Fondation Robert Schuman). Nemške okoljske organizacije opozarjajo, da bi se lahko pogodbeno sodišče uporabilo za izpodbijanje okoljskih predpisov (Umweltinstitut). To so pričakovani oziroma možni učinki, ne dokazani stroški, vendar imajo dovolj politične teže, da zadržujejo ratifikacijo.

Dublinsko sodišče bo odločalo o tem, ali irski zakon izpolnjuje zahtevo vrhovnega sodišča po ustavnem nadzoru. Če je ne, bo vprašanje za Bruselj širše od CETA: ali lahko EU v trgovinske sporazume še naprej vpisuje posebna investicijska sodišča, če jih nacionalne ustave vztrajno zavračajo?