Nizozemska odpira kitajsko trgovinsko vrzel

Sjoerdsma je v Peking odšel umirjat odnose, vendar z mislijo na precej trši evropski problem. Nizozemska je na Kitajsko poslala prvo ministrsko trgovinsko misijo po letu 2018, je poročala agencija EFE prek Infobaeja. Spor okoli Nexperie je namreč pokazal, kje je danes evropsko tveganje v odnosih s Kitajsko: ne več samo pri končnih izdelkih, temveč v delih, brez katerih obstanejo tovarne.

Nexperia je nizozemski proizvajalec čipov v lasti kitajskega Wingtecha, njegovi sestavni deli pa se uporabljajo v avtomobilih, industrijski opremi in elektroniki, je poročal The Economist. Zato nadzor nad podjetjem ni le vprašanje zastave na stavbi. Če Haag prepreči, da bi se proizvodno znanje ali ključne odločitve preselile na Kitajsko, lahko Peking še vedno pritisne drugje: pri pretoku sestavnih delov, ki jih evropski proizvajalci potrebujejo vsak dan.

Poceni deli imajo lahko visoko ceno

Trgovinske številke kažejo, zakaj je odvisnost tako močna. DW in CNBC sta za leto 2025 navedla približno 199,6 mrd. evrov izvoza EU na Kitajsko in približno 559,4 mrd. evrov uvoza iz Kitajske, kar pomeni blagovni primanjkljaj okoli 359,8 mrd. evrov (DW, CNBC). Blagovni primanjkljaj je razlika med vrednostjo tega, kar Evropa proda, in tega, kar kupi. Sam po sebi ne dokazuje nepoštene trgovine, pokaže pa, koliko evropskih poslovnih modelov danes sloni na kitajski dobavi.

Težava postane resnejša, ko so uvoz baterije, čipi, magneti, jeklo, sončna oprema in stroji. Poceni kitajska proizvodnja evropskim kupcem danes znižuje stroške, hkrati pa jemlje naročila evropskim proizvajalcem. Ko je naročil manj, tovarne manj vlagajo, stalne stroške opreme in obratov razporedijo na manj izdelkov in postanejo dražje prav v trenutku, ko bi jih Evropa rada povečala.

Zato nizozemski obisk ni pomemben samo kot poskus tišjega dvostranskega pogovora. Nizozemska potrebuje odprto trgovino, ker so pristanišča, logistika in visokotehnološki dobavitelji jedro njenega gospodarskega modela. Bruselj pa potrebuje pritisk, ki ga lahko dejansko uporabi: carine, torej davke na uvoz, in preiskave subvencij, državnih podpor, zaradi katerih lahko podjetja prodajajo pod stroški tekmecev.

Ista umirjenost pomaga in škodi

Nemčija kaže, zakaj imajo mirnejši odnosi še vedno vrednost. Njeni avtomobilski proizvajalci in strojegradnja Kitajsko uporabljajo kot trg ter kot vir delov in materialov, medtem ko kitajska podjetja z njimi vse bolj tekmujejo pri električnih avtomobilih, baterijah in industrijski opremi. Porschejeva prodaja na Kitajskem se je leta 2024 zmanjšala za 28 odstotkov, je poročal Automobil Produktion, Reuters oziroma MarketScreener pa sta navajala poročilo o čipih, financirano iz sredstev EU, ki opozarja, da je Evropa pri kritičnih materialih odvisna od Kitajske, pri ključnih tehnologijah pa od ZDA (MarketScreener).

Nemška industrija pridobi, kadar se dobavne verige ne zatikajo. Izgublja pa, če poceni uvoz sčasoma spodkopava evropske tovarne, dobavitelje in znanje. Mir ohranja sedanji poslovni model; lahko pa tudi odloži delo, ki bi zmanjšalo odvisnost.

Poljska kaže pritisk na proizvajalce še ostreje. Rzeczpospolita je ob sklicevanju na GUS poročala, da je Poljska leta 2025 na Kitajsko izvozila za 13,2 mrd. zlotov, iz Kitajske pa uvozila za 232,4 mrd. zlotov. Business Insider je ob sklicevanju na Eurostat navedel, da je negativna bilanca Poljske s Kitajsko v prvem četrtletju 2026 znašala 8 mrd. evrov, približno 3,75 odstotka četrtletnega BDP, torej vrednosti ustvarjene proizvodnje v tem obdobju (Rzeczpospolita, Business Insider). Poceni kitajski vhodni materiali lahko znižujejo stroške tovarn na Poljskem, Češkem ali Slovaškem. Poceni končni izdelki pa lahko izrinejo lokalne proizvajalce delov, gospodinjskih aparatov, jekla in baterij.

Evropa še vedno potrebuje kitajsko hitrost

Španija pojasnjuje, zakaj Evropa vrat ne more preprosto zapreti. Projekt baterijske tovarne Gotion v Valladolidu je iz španskega programa PERTE VEC prejel 138,2 mio. evrov, medtem ko navedbe o približno 950 mio. evrov naložb in začetku dela leta 2027 ostajajo projektne napovedi, sta poročala El País in Castilla y León Económica. Kitajski investicijski kapital je privlačen, kadar Evropa hitro potrebuje baterijske tovarne. Tveganje je, da Evropa gosti obrat, ključne odločitve o kemiji, programski opremi in dobaviteljih pa ostanejo drugje.

Sjoerdsmova misija je koristna, če Evropi kupi čas, da se dogovori, kje je kitajska dobava sprejemljiva in kje nadzor postane nevaren. Draga postane, če vsaka izpostavljena prestolnica sklene svoj dogovor: nizozemska logistika, nemški avtomobili, poljske tovarne, španske baterije. Peking ne potrebuje formalne trgovinske vojne, če lahko ponudi mir tam, kjer Evropa potrebuje dele, naložbe tam, kjer potrebuje tovarne, in pritisk tam, kjer ena vlada blokira posel. Evropsko vprašanje je, ali se začasno zatišje spremeni v skupno pogajalsko moč ali pa odvisnost razpade v ločene dogovore s Pekingom.