Nizozemska vrača subvencije za veter

Nizozemska je najvišji možni proračun za subvencije v dveh prihodnjih razpisih za vetrne elektrarne v Severnem morju zvišala na 9,456 mrd. evrov, potem ko je prej znašal 7,896 mrd. evrov (RVO, Rijksoverheid). To ni reševalni ček, temveč zgornja meja za prihodnja razpisa Gamma-A in Gamma-B, ki se bosta odprla novembra. Zmagovalne ponudbe so lahko precej nižje od najvišje ravni, približno 0,117 evra na kilovatno uro (RVO). Ta cena presega nedavna povprečja na veleprodajnem trgu, a je namenjena predvsem temu, da se projekti znova lahko financirajo, ne pa ustvarjanju izdatnih donosov. Smer pa je jasna: nizozemska država v vetrno energijo na morju znova vnaša javni denar, ker model, v katerem so razvijalci gradili brez obratovalnih subvencij, ne deluje več.

Zakaj se je stari model zlomil

Pred dvema letoma sta dva konzorcija brez državnih subvencij dobila pravico do gradnje 4 gigavatov vetrnih zmogljivosti na območju IJmuiden Ver v Severnem morju. To je približno polovica vseh novih zmogljivosti na morju, ki jih želi Nizozemska dodati v tem desetletju. Noordzeker, za katerim stojita SSE Renewables in APG, ki vlaga za nizozemski pokojninski sklad ABP, je dobil območje Alpha. Zeevonk, skupni projekt Vattenfalla in Copenhagen Infrastructure Partners, je dobil območje Beta (Blackridge Research, NOS). Oba zdaj odlašata s končno naložbeno odločitvijo, točko, ko lastniki in posojilodajalci kapital zavežejo nepovratno.

Ekonomika se je poslabšala na obeh straneh. Stroški so zrasli: nizozemska zakonodaja navaja, da so bili stroški gradnje vetrnih elektrarn na morju leta 2025 40 odstotkov višji kot leta 2020, k čemur so prispevali inflacija, višje obrestne mere in napete dobavne verige (Staatsblad). Prihodkovna pričakovanja so se znižala, saj šibkejše industrijsko povpraševanje po elektriki pomeni, da razvijalci računajo na nižje prodajne cene električne energije (NOS). Vetrne elektrarne zahtevajo veliko kapitala. Večina stroškov v njihovi življenjski dobi nastane že na začetku, zato lahko tudi zmerno zvišanje obrestnih mer projekt iz izvedljive naložbe spremeni v naložbo, ki je banke ne želijo financirati (IRENA).

Nizozemska vlada zato dela dvoje hkrati: z ABP in Vattenfallom se pogaja o zastalih projektih Alpha in Beta, za naslednji krog pa znova odpira subvencije. Razpisa Gamma bosta uporabljala podporni mehanizem, pri katerem država razvijalcem plača razliko, kadar cena elektrike pade pod določeno raven. Če bodo tržne cene razočarale, bodo del razlike pokrili davkoplačevalci.

Danska in Nemčija kažeta isti vzorec

Nizozemska pri tem ni osamljena. Danski prejšnji razpis za vetrne elektrarne na morju ni pritegnil nobene ponudbe. København je zato razpis preoblikoval z dvosmernimi pogodbami na razliko, pri katerih država plačuje, kadar so cene nizke, del denarja pa pobere nazaj, kadar so visoke. Vattenfall je oddal ponudbo in zmagal, pri čemer skupna zgornja meja podpore znaša 37,6 mrd. danskih kron (KEFM, Energistyrelsen). Francija je od Evropske komisije dobila odobritev za 63 mrd. evrov vredno shemo podpore vetrni energiji na morju, ki zajema do 11,1 gigavata zmogljivosti (European Commission, ESG Today). Nemška zgodba je še ostrejša: razpis za 2,5 gigavata zmogljivosti na morju ni dobil nobene ponudbe, panoga pa od Berlina zahteva uvedbo pogodb na razliko (IWR). Enak krog je prešlo Združeno kraljestvo: peti krog pogodb na razliko ni prinesel nobene vetrne elektrarne na morju, razvijalci pa so se vrnili šele po spremembi pogojev v šestem krogu (UK Gov AR5, UK Gov AR6).

Kdo plača stabilnejši veter

Največ pridobijo razvijalci in njihovi posojilodajalci, saj dobijo stabilnejše prihodke in cenejše financiranje. Strošek pade na davkoplačevalce in odjemalce elektrike, čeprav pot ni povsod enaka. V Nemčiji gospodinjstva in podjetja že plačujejo pribitek za elektroenergetsko omrežje na morju v višini 0,941 centa na kilovatno uro (Netztransparenz), širitev nemškega omrežja na morju pa naj bi do leta 2045 stala med 153 in 171 mrd. evrov, kar se neposredno preliva v te pribitke (Netzentwicklungsplan). V Belgiji antwerpenska kemična podjetja pravijo, da jih zaradi naložb v omrežje na morju čakajo dodatne omrežnine v višini 80 do 100 mio. evrov (Made in).

Nizozemsko združenje industrijskih odjemalcev VEMW opozarja na težavo, ki velja tudi čez mejo: če država subvencionira proizvajalce vetrne elektrike, pri tem pa spregleda kupce, tvega, da problem le premakne. Prav industrijski odjemalci, pripravljeni podpisati dolgoročne pogodbe o nakupu elektrike, posojilodajalcem dajejo zaupanje, da bodo ti projekti imeli prihodke (VEMW). Brez tega povpraševanja se javni strošek poveča in ostane.

Oznaka »vetrne elektrarne brez subvencij« je bila zato vedno nekoliko zavajajoča. Načrtovanje omrežja, meritve morskega dna in kabelske povezave so bili javni stroški že od začetka. Spremenilo se je to, da države zdaj na javne bilance prevzemajo tudi prihodkovno tveganje. Evropa ne opušča vetrne energije na morju. Le večji del cene prenaša na davkoplačevalce in plačnike računov, kadar trg sam ne zagotovi izvedljivih naložb.