EIB sprostila 369 milijonov € za litovsko bazo

Litva pri Rūdninkaiju gradi vojaški kampus s 369 milijoni evrov skupnega financiranja Evropske investicijske banke, Swedbank in SEB (EIB). Evropska investicijska banka, javna banka EU, ki temelji na pogodbah in je v lasti vseh 27 držav članic, s tem ni postala banka za orožje. Je pa s tem, ko je vojaško infrastrukturo naredila primerno za financiranje, premaknila mejo med razvojnim bančništvom in obrambno politiko. Vlade na vzhodnem krilu EU že iščejo podobno pot.

Pravilo, ki je padlo

Do septembra 2024 je EIB od obrambno povezanih projektov zahtevala, da več kot polovico prihodkov ustvarijo s civilno uporabo (EIB). Ta preizkus je večino vojaške infrastrukture dejansko izločil. Vojašnice, logistična središča in vadbišča niso mogla prepričljivo dokazovati večinskih civilnih prihodkov, tudi kadar niso vključevala orožja.

Finančni ministri držav članic, ki kot svet guvernerjev EIB sestavljajo najvišji organ odločanja banke, so to zahtevo odpravili in potrdili širši varnostni mandat. Orožje in strelivo ostajata izključena. Zgradbe, ceste, energetski sistemi in nastanitve v vojaškem kampusu pa se zdaj lahko financirajo, ker gre za infrastrukturo, ki podpira vojaško dejavnost, ne pa za nakup orožja (Scope Ratings). Rūdninkai stoji prav na tej meji: namen je očitno vojaški, posojilo pa je dopustno, ker pokriva infrastrukturo.

Ista odprtina, dve rabi

Pomen te spremembe je odvisen od tega, kje v Evropi stojiš.

Na vzhodnem krilu je Rūdninkai vprašanje varnosti, zapakirano v finančni aranžma. Poljski mediji litovsko vojaško infrastrukturo umeščajo v verigo odvračanja ob Suwałškem koridorju, ozkem kopenskem pasu, ki povezuje Poljsko z baltskimi državami (Onet). Varšava želi podaljšanje Natovih cevovodov, posodobitev cest in prenos dela stroškov iz nacionalnih proračunov v skupne evropske instrumente (WP). Podoben pritisk vidi Latvija, ki se je pridružila pobudi pod vodstvom Kanade za ustanovitev posebne Banke za obrambo, varnost in odpornost, čeprav ta institucija za zdaj nima potrjenega kapitala niti posojilnih operacij (LRT).

Francija sprostitev pravil bere predvsem skozi industrijsko politiko. Bpifrance, francoska javna investicijska banka, in EIB sta usmerili 150 milijonov evrov v francoska mala in srednja podjetja na področju varnosti in obrambe, pri čemer sta naložbo predstavili kot del strateške avtonomije, ne kot teritorialno odvračanje (Caisse des Dépôts). Enako sporočilo je okrepilo ločeno veliko posojilo EIB Airbusu: Evropa lahko prek svoje razvojne banke financira industrijo, ki je pomembna za obrambo (Le Monde).

Vzhodno krilo potrebuje financirljiv beton in logistiko. Francija potrebuje financirljivo letalsko-vesoljsko industrijo in dobavne verige. Sprememba politike služi obema interesoma, zato je dobila politično podporo.

Kaj posel dokazuje in česa ne

Manj opazen, a bolj poveden del projekta Rūdninkai je sodelovanje Swedbank in SEB ob EIB. Ko javna banka posodi denar vojaškemu projektu, ji lahko sledijo komercialne banke, ne da bi se morale bati, da jim bo izpostavljenost obrambi poslabšala trajnostne ocene ali javno podobo. EIB je potrdila, da širi posojanje prek komercialnih bank za podjetja s področja varnosti in obrambe (Scope Ratings). Projekt s podporo EIB je videti kot javna politika, ne kot stava, ki se ji je bolje izogniti.

Švedski dokazi pa ne zadoščajo za širšo trditev. Švedski regulatorji še vedno objavljajo običajna pravila bančnega tveganja, brez javne doktrine, po kateri bi morale banke obrambo obravnavati kot posojilno prednostno nalogo. SEB in Swedbank sta vstopili v ta konkreten posel. To še ne dokazuje, da so nordijske finance na novo opredelile svoj odnos do obrambe.

Neki nemškojezični finančni komentar je EIB opisal kot institucijo, ki drsi proti »banki za orožje« (Kettner Edelmetalle). Očitek pretirava, saj orožje in strelivo ostajata formalno izključena. Vseeno pa zadene resnično napetost v upravljanju. EIB ne objavlja razlage, zakaj en projekt izpolnjuje pogoje, drugi pa ne. Državljani lahko vidijo smer spremembe, ne morejo pa preveriti razlogovanja pri posameznem poslu.

Rūdninkai za zdaj še ni ponovljiv model. Gre za en posel s pogoji, ki jih niti EIB niti sodelujoče banke niso v celoti razkrile. Poljska, Latvija in Romunija imajo infrastrukturo, ki bi se lahko prilegala isti predlogi, vendar javno znanega seznama podobnih posojil ni. Neizrečeno ostaja tudi, kdo nosi izgube, če se projekt finančno izkaže slabše od pričakovanj: EIB, komercialni posojilodajalci ali država gostiteljica. Litovsko obrambno ministrstvo, svet EIB in zasebne banke dolgujejo ta odgovor. EIB je premaknila mejo med razvojnim posojanjem in obrambno politiko. Ali jo bo nadzorovala pred očmi javnosti, bo odločilo, ali bo ta premik ohranil legitimnost.