Electrolux v Italiji ukinja 1,719 delovnih mest

Zadnje kuhinjske nape bodo s tekočega traku v Cerretu d'Esi zapeljale še pred decembrom. V tovarni Electroluxa v gričevju italijanske dežele Marke bo vseh 170 zaposlenih izgubilo delo, ko se bo proizvodnja preselila na Poljsko. Švedska skupina je 11. maja napovedala 1.719 odpuščanj na petih italijanskih lokacijah, s čimer bo število zaposlenih znižala s 4.500 na približno 2.800 (Il Fatto Quotidiano, MarketScreener). Nekaj tednov prej je zaprla še obrat v madžarskem Jászberényju, kjer je ugasnilo dodatnih 600 delovnih mest.

Podobno se premika preostanek panoge. Nemški BSH, veja Boscha in Siemensa za gospodinjske aparate, zapira dve tovarni; do leta 2028 bo ukinjeni 1.400 delovnih mest. Turški Beko je zaprl obrate v Italiji, na Poljskem in v Združenem kraljestvu. Kitajski Haier je zaprl zgodovinski Candyjev obrat pri Milanu. Proizvodnja Samsungovih poljskih obratov naj bi se letos zmanjšala za 30 odstotkov. Evropska industrija bele tehnike, torej tovarne pralnih strojev, hladilnikov in pečic, izgublja industrijsko osnovo.

Stroškovni razkorak, ki ga ni mogoče zapreti

Številke, ki jih je Electrolux predstavil italijanskemu ministrstvu za industrijo, so neposredne. Tovarniško delo v zahodni Evropi stane približno 37 evrov na uro. V Turčiji devet evrov. Na Kitajskem in Tajskem pet evrov. Industrijska elektrika v zahodni Evropi stane približno 204 evre za megavatno uro, v Turčiji 77 evrov. Hladno valjano jeklo, pločevina, iz katere nastane boben pralnega stroja, je v Evropi 31 odstotkov dražje od kitajskega primerka (Il Fatto Quotidiano). Širšo sliko potrjuje tudi Mednarodna agencija za energijo: industrijska elektrika v EU je v povprečju približno dvakrat dražja kot v ZDA in skoraj 50 odstotkov dražja kot na Kitajskem.

Krči se tudi trg, za katerega te tovarne proizvajajo. Prodaja gospodinjskih aparatov v Evropi je padla z 90 milijonov kosov leta 2020 na 83 milijonov leta 2025 (Quotidiano.net).

Azijski proizvajalci so v zadnjem desetletju svoj evropski tržni delež podvojili s 15 na skoraj 30 odstotkov. Samo italijanska proizvodnja gospodinjskih aparatov je zdrsnila s 30 milijonov kosov leta 2010 na manj kot 10 milijonov danes (Il Foglio). Manj kupcev, več tekmecev in višji stroški pomenijo, da se račun izide samo v eno smer.

Glasne besede, prazno orodje

Italijanski minister za industrijo Adolfo Urso je Electroluxov načrt označil za »nesprejemljiv« in zahteval njegov umik. Trije sindikati kovinarjev so organizirali osemurno stavko. Toda vladni nabor ukrepov je skoraj prazen. Golden Power, italijanski mehanizem za preverjanje tujih naložb, ne velja, ker se lastništvo ne spreminja. Naslednje ministrsko srečanje je napovedano za 15. junij. Electrolux stališča ni spremenil.

Isti pritiski načenjajo tudi nemško industrijsko jedro. Gesamtmetall, zveza delodajalcev v kovinski industriji, za leto 2026 v kovinskem in elektro sektorju napoveduje do 150.000 izgubljenih delovnih mest. IG Metall, največji nemški industrijski sindikat, govori o »strukturni nevarnosti za našo industrijsko osnovo«.

Bruselj ima instrumente, vendar zgrešijo tarčo. Dogovor o čisti industriji, osrednji odgovor EU na izgubljanje konkurenčnosti, podpira panoge na začetku proizvodnih verig, kot so jeklarstvo, kemija in aluminij. Sestavljanje gospodinjskih aparatov ni med njimi. Nova nemška subvencionirana cena industrijske elektrike, ki jo je Evropska komisija odobrila aprila, naj bi prinesla prihranke v višini manj kot 10 odstotkov skupnih stroškov elektrike. To ne zadostuje, kadar tekmeci za energijo plačujejo tri- do štirikrat manj.

Tu je še carinska unija med EU in Turčijo, trgovinski dogovor, ki omogoča prost pretok blaga brez carin. Aparati, izdelani v Turčiji, vstopajo na evropski trg brez dajatev, turške tovarne pa ne nosijo stroškov evropskega ogljičnega oblikovanja cen, energetskih dajatev ali delovne zakonodaje. Arçelik, turška skupina, ki zdaj nadzoruje Beko, proizvaja z bistveno nižjimi stroški in v EU izvaža brez carinskih ovir.

Poljska, ki zdaj predstavlja 39 odstotkov proizvodnje velikih gospodinjskih aparatov v EU, še vedno privablja naložbe. Toda tudi njena stroškovna prednost hitro kopni. Stroški dela so se konec leta 2025 medletno zvišali za 7,7 odstotka, cene industrijske elektrike so med najvišjimi v EU, Electrolux pa že seli storitvena delovna mesta iz Krakova v Indijo (Gazeta.pl).

Bruselj vlaga milijarde v čiste tehnologije in polprevodnike. Tovarne, ki izdelujejo aparate v skoraj vsakem evropskem gospodinjstvu, medtem tiho izginjajo s celine, ne da bi bile na vrhu prednostnega seznama.