EPA odpravlja omejitve izpustov elektrarn

Ameriška Agencija za varstvo okolja (EPA) je 14. septembra podpisala končno pravilo, s katerim odpravlja večino standardov za izpuste toplogrednih plinov iz elektrarn, sprejetih leta 2024 v času Bidnove administracije. Odpravljene bodo omejitve za obstoječe premogovne elektrarne in nove plinske turbine, ki so temeljile na uporabi tehnologije zajemanja ogljika (EPA, Sidley).

EPA je ločeno predlagala še obsežnejši poseg: odpravila bi preostale standarde in umaknila pravno ugotovitev, da izpusti elektroenergetskega sektorja prispevajo k nevarnemu onesnaževanju zraka (Sidley). Na tej ugotovitvi je agencija utemeljila pristojnost za omejevanje izpustov CO₂ iz elektrarn. Njen umik ne bi razveljavil zakona o čistem zraku niti prihodnji administraciji preprečil ponovne uvedbe pravil, bi pa moral morebitni naslednik pravno utemeljitev regulacije zgraditi znova.

Kaj je dokončno in kaj še ne

Podpisana odprava pravil bo začela veljati po objavi v Federal Register, uradnem registru predpisov ameriške vlade, kjer je do 15. septembra še niso objavili. Ko bo začela učinkovati, jo bodo lahko pred sodiščem izpodbijali generalni državni tožilci posameznih zveznih držav ali okoljske organizacije, prihodnja administracija pa bo lahko predlagala nadomestna pravila.

Za širši predlog rok za sprejetje še ni določen. Preden lahko EPA dokončno odloči, mora izvesti javno posvetovanje, tak postopek pa navadno traja več mesecev.

EPA trdi, da bo z odpravo pravil prihranila 300 mrd. dolarjev (EPA). V predhodnem predlogu je sama ocenila, da bi prihranek po sedanji vrednosti in ob triodstotni diskontni stopnji znašal približno 19 mrd. dolarjev (Federal Register). Razlike med ocenama ni pojasnila. Njeni modeli obenem kažejo, da bi bili leta 2035 letni izpusti CO₂ za 123 milijonov ton višji, kot če bi pravila ostala v veljavi (regulations.gov). Gre za dodatne izpuste v enem letu, ne za njihov seštevek v desetletju.

Evropska izpostavljenost je resnična, vendar ni nova

Odločitev poglablja že obstoječo regulativno vrzel med Združenimi državami in Evropo. Evropska industrija za elektriko in plin plačuje občutno več kot ameriški tekmeci. Draghijevo poročilo o konkurenčnosti vzroke pripisuje izgubi poceni ruskega plina iz plinovodov, sistemu EU za trgovanje z emisijami, v katerem podjetja plačujejo za vsako izpuščeno tono CO₂, ter višjim stroškom omrežij. Tudi Akcijski načrt Evropske komisije za cenovno dostopno energijo te strukturno višje cene obravnava kot osrednjo oviro za evropsko konkurenčnost.

Odpravljeni ameriški standardi bi elektrarnam nalagali prihodnje naložbe, saj so bili roki za izpolnitev zahtev določeni šele v tridesetih letih tega stoletja. Nobena evropska vlada, panožno združenje ali raziskovalna ustanova še ni ocenila, kako bi prav ta odločitev vplivala na cene, proizvodnjo ali naložbe.

Morebitni ameriški stroškovni prednosti sta najbolj izpostavljeni proizvodnja osnovnih kemikalij in gnojil, kjer je plin hkrati vir energije in surovina. Španski kemični proizvajalci že zdaj plačujejo večkrat višje cene zemeljskega plina od primerljivih ameriških cen (FEIQUE).

CBAM varuje trg EU, ne pa evropskega izvoza

Mehanizem EU za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM), ki uvoznikom zaračunava izpuste, vgrajene v cement, jeklo, aluminij, gnojila, vodik in električno energijo, bi ameriški izdelek z večjim ogljičnim odtisom ob vstopu na evropski trg obremenil z višjo dajatvijo (Commission CBAM, CBAM Regulation). Mehanizem tako ščiti notranji trg EU, vendar ne pomaga evropskim izvoznikom, ki tekmujejo v ZDA ali tretjih državah. Pri nekaterih zajetih proizvodih upošteva tudi elektriko, porabljeno pri proizvodnji, vendar ne pri vseh, kemikalij pa sploh ne vključuje.

Ameriška odločitev ne more spremeniti evropskih podnebnih pravil, ki EU zavezujejo k najmanj 55-odstotnemu neto zmanjšanju izpustov do leta 2030 in podnebni nevtralnosti do leta 2050. Umik Washingtona zato ne vpliva na evropske pravne obveznosti. Lahko poveča pritisk na energetsko intenzivne evropske izvoznike, ki že poslujejo z višjimi stroški, vendar za zdaj ni dokazov o novem, merljivem pretresu cen ali naložb. Odprto ostaja, ali lahko Evropska komisija in vlade držav članic stroškovno vrzel zmanjšajo s hitrejšim izdajanjem dovoljenj ter večjimi naložbami v omrežja. Ta odločitev je v njihovih rokah, težava pa je obstajala že pred ukrepom EPA.