Estonija kupuje oklepnike za Moldavijo

Več kot 50 milijonov evrov evropskega denarja bo šlo za nakup več kot 100 taktičnih oklepnih vozil za moldavsko vojsko (ERR, Digi24). Sredstva prihajajo iz evropskega mirovnega instrumenta (EPF), zunajproračunskega mehanizma EU, prek katerega države članice skupaj financirajo vojaško pomoč partnerskim državam (EUR-Lex). Estonski Center za obrambne naložbe (RKIK) je okvirni sporazum podpisal z moldavskim ministrstvom za obrambo in kanadskim proizvajalcem Roshel.

Posel kaže, kako se evropske varnostne obljube spreminjajo v opremo za državo, ki je pod neposrednim ruskim pritiskom. Hkrati pa se nabavni model širi hitreje kot javni nadzor nad njim.

Kako je Estonija postala evropski kupec

Evropski mirovni instrument deluje drugače kot večina porabe EU. Evropski svet, v katerem politično smer določajo voditelji držav in vlad, odobri pomoč. Države članice jo financirajo z nacionalnimi prispevki, ne iz rednega proračuna EU. Toda nekdo mora še vedno izpogajati cene, podpisati pogodbe in nadzorovati dobavo. Pri Moldaviji je to vlogo prevzela Estonija.

RKIK za Moldavijo vodi naročila iz EPF že od leta 2022, med drugim za logistično, komunikacijsko in nadzorno opremo (ERR). Dogovor z Roshelom je največji v tej seriji in je del svežnja pomoči za obdobje 2022–2025, namenjenega krepitvi moldavske mobilnosti in transportnih zmogljivosti (True North Strategic Review, Defence Blog). Dobava je predvidena do maja 2027.

Razporeditev vlog je jasna. Bruselj politično odloči in zagotovi denar. Tallinn vodi pogajanja in naročilo. Kišinjev prejme opremo. Majhna baltska država tako postaja operativna roka evropske varnostne politike, z nabavnim znanjem, ki ga večje članice doslej niso prevzele v primerljivem obsegu.

Hitro rastoča zaveza

Moldavija je po Ukrajini že druga največja prejemnica podpore iz EPF. Za obdobje 2021–2025 ji je namenjenih 197 milijonov evrov (EEAS, EEAS). Maja je visoka predstavnica EU za zunanje zadeve Kaja Kallas predlagala podvojitev letnega financiranja Moldavije iz EPF na 120 milijonov evrov, kar bi bil največji sveženj za državo zunaj Ukrajine (EEAS).

Moldavski obrambni minister Anatolie Nosatîi pravi, da bodo vozila izboljšala usposabljanje, interoperabilnost in približevanje evropskim standardom (Digi24). Romunija, ki meji na Moldavijo in z njo deli jezikovne vezi, naročilo razume kot neposredno krepitev moldavske obrambe. V vzhodni Evropi ima tak pristop široko politično podporo.

Vse članice se s tem ne strinjajo. Slovaški premier Robert Fico vojaško pomoč EU državam nečlanicam obravnava kot stopnjevanje napetosti in Slovaško predstavlja kot »državo miru« (European Interest). Njegovi ugovori niso usmerjeni v ta konkretni posel, temveč v samo kategorijo vojaške pomoči iz EPF. Vendar opozarjajo na omejitev mehanizma: ukrepi iz EPF potrebujejo soglasje držav članic v Svetu, vlade, ki vojaško podporo razumejo kot provokacijo, pa lahko prihodnje svežnje upočasnijo.

Vrzel v odgovornosti

Pomembnejša napetost ni politično nestrinjanje, temveč preglednost. Sama pogodba o naročilu, načrt vzdrževanja ter dogovor o tem, kdo bo po dobavi plačeval rezervne dele, popravila in usposabljanje, se po pregledanih javnih virih niso pojavili v javni evidenci (Defence Blog). Znano je, da vozila prihajajo. Ni pa jasno, kdo bo odgovoren za podporno verigo, ko bodo enkrat v Moldaviji.

To je pomembno, ker se model širi. Če EU Moldaviji res podvoji letna sredstva iz EPF na 120 milijonov evrov, bodo estonski RKIK ali podobne nacionalne agencije upravljali večje zneske ob enako omejeni javni dokumentaciji. Vprašanje ni več, ali lahko EU za partnersko državo kupi oklepna vozila. Očitno jih lahko. Vprašanje je, ali lahko davkoplačevalci sledijo, kdo je denar odobril, kdo po dobavi upravlja floto in kdo odgovarja, če se tak nabavni model razširi na več držav in večje pogodbe.