Nemčiji odobrena industrijska pomoč

Slovaška vlada je za Slovalco, edino talilnico aluminija v državi, nedavno obljubila skoraj 470 mio. evrov pomoči do leta 2030, da bi podjetju pokrila stroške elektrike in ohranila proizvodnjo (Denník E). V Bratislavi so ukrep predstavili kot izjemno reševanje strateške industrije. Nato je Nemčija dobila odobritev za precej večji poseg.

Evropska komisija je 8. julija odobrila razširitev nemškega sistema nadomestil za cene električne energije. Gre za program, s katerim država energetsko intenzivnim tovarnam povrne del stroška ogljika, ki ga proizvajalci elektrike prek cen prenesejo na odjemalce. Do pomoči bo po novem upravičenih še približno 20 sektorjev, od steklarstva do baterij, obstoječim prejemnikom pa se bo delež kritja nekoliko povečal (Spiegel, BBH Blog). To je bila že druga širitev v nekaj tednih: junija je Bruselj Nemčiji dovolil tudi kombiniranje tega nadomestila z ločenim programom industrijske cene elektrike, kar pomeni približno 1 mrd. evrov dodatnih proračunskih stroškov (Zeit).

S pravnega vidika ukrep ne izstopa iz evropskih pravil. Člen 107 Pogodbe o delovanju Evropske unije načeloma prepoveduje državne pomoči, ki podjetjem iz ene države dajejo nepošteno prednost, vendar dopušča izjeme, kadar pomoč preprečuje večjo škodo, denimo selitev proizvodnje iz Evrope zaradi stroškov ogljika. Komisija je nemško shemo odobrila na tej podlagi. Težava zato ni v zakonitosti, temveč v tem, kaj se zgodi, ko ista pravila uporabljajo države z zelo različnimi proračunskimi zmožnostmi.

Kako stroški ogljika razpirajo enotni trg

Mehanizem je razmeroma preprost. V okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS) morajo elektrarne kupovati dovolilnice za izpuste. Ta strošek vgradijo v ceno elektrike. Tovarne, ki porabijo veliko elektrike, zato plačujejo več, tudi če same neposredno ne onesnažujejo v enaki meri. Države pa z dražbami teh dovolilnic zberejo milijarde evrov in lahko del prihodkov vrnejo industriji kot nadomestilo.

Razlike nastanejo pri vprašanju, koliko teh prihodkov države dejansko vrnejo. Nemčija namerava leta 2026 za nadomestila industriji zaradi cen elektrike nameniti 2,9 mrd. evrov, kar je približno 67 odstotkov njenih predvidenih 4,3 mrd. evrov prihodkov iz dražb ETS (Ariadne). Francija je za isti namen porabila 44 odstotkov svojih dražbenih prihodkov, Belgija 33 odstotkov, Slovaška približno pet odstotkov (Aktuality). Na papirju imajo vse vlade enako možnost. V praksi velika nemška industrijska baza ustvari večji sveženj dražbenih prihodkov, nemški proračun pa državi omogoča, da porabi večino tega denarja. Država, ki se že močno zadolžuje za tekoče izdatke, takšnega manevrskega prostora nima, tudi če ji evropska pravila formalno dopuščajo enak ukrep.

Tovarne, ki občutijo razliko

Razkorak se pokaže na ravni posameznih obratov. V Romuniji je prvi mož Dacie dejal, da ima država najvišjo industrijsko ceno energije v Evropi, negotovost glede stroškov pa povezal s 64-odstotnim padcem naložb in skoraj tisoč manj zaposlenimi v enem letu (Ziarul Financiar). Na Poljskem skupni stroški energije za največje industrijske porabnike po ocenah industrije dosegajo približno 170 EUR/MWh, kar je okoli 45 odstotkov nad povprečjem EU; ista opozorila govorijo o letnih izgubah industrijske proizvodnje v milijardah zlotov (WP).

Pri teh številkah je potrebna previdnost. Ni javne podatkovne zbirke, ki bi pokazala, koliko po vseh državnih olajšavah, davkih, omrežninah in pogodbah o zavarovanju cen dejansko plačata subvencionirana nemška steklarna ali poljska jeklarna brez primerljivega nadomestila. Eurostat objavlja cene elektrike za negospodinjske odjemalce, vendar končni račun sestavljajo plasti nacionalnih podpor, ki jih ena sama tabela ne zajame.

Kljub temu je osnovni vzorec jasen. Države z zdravimi javnimi financami lahko za svojo industrijo prevzamejo večji del stroškov zelenega prehoda. Države z globokimi primanjkljaji, med njimi Romunija, kjer je primanjkljaj leta 2024 po navedbah HotNews dosegel 9,3 odstotka BDP, Berlinu ne morejo slediti ne glede na to, kaj jim pravila dovoljujejo. Komisija enotnega trga ni kršila. A ko odobrava nacionalne pomoči takšnega obsega brez skupnega minimalnega varovala, zeleni prehod vse bolj postaja preizkus proračunske moči, ne industrijske učinkovitosti. Talilnica na Slovaškem je dobila rešilno vrv. Za tovarne v članicah, ki takšnih čekov ne morejo pisati, Bruselj za zdaj nima primerljivega odgovora.