EU odobrila zunanje centre za vračanje

Evropski parlament, neposredno izvoljeni zakonodajni organ EU, je 17. junija podprl možnost, da države članice v tretjih državah vzpostavijo »središča za vračanje«: centre za pridržanje ljudi, ki imajo odločbo o odstranitvi in čakajo, da vlade uredijo njihovo vrnitev. Nova uredba o vračanju naj bi nadomestila direktivo iz leta 2008, ki je državam pustila širok prostor za zelo različne nacionalne prakse. Besedilo je skozi parlament potisnila koalicija desnosredinske Evropske ljudske stranke in skrajno desnih skupin (Euractiv). Svet EU, kjer glasujejo nacionalne vlade, mora uredbo še formalno potrditi, vendar je politična smer že določena. Edina država, ki je takšen model dejansko preizkusila, Italija v Albaniji, je porabila več deset milijonov evrov, da je neposredno vrnila pet ljudi.

Cena albanskega modela

Italijanska operacija v Albaniji je za zdaj najbližje temu, kar bi lahko šteli za evropske terenske podatke o zunanjih centrih za vračanje. Številke so za zagovornike modela neprijetne. Objekta v Shengjinu in Gjaderju sta bila zasnovana za do 3.000 ljudi. Nedavna zasedenost se je gibala med 15 in 20 osebami. Gradnja je po podatkih organizacije ActionAid stala približno 74 milijonov evrov (Internazionale). Skupni izkupiček: približno 620 pridržanih ljudi in pet neposrednih vrnitev v Egipt (IRC).

Italijanska sodišča niso potrdila prvih pridržanj, ker vladne oznake Bangladeša in Egipta kot »varnih držav« niso prestale pravnega preizkusa (Internazionale). Ločeno je generalna pravobranilka Sodišča EU Laila Medina, katere mnenja pogosto nakazujejo poznejšo odločitev sodišča, potrdila, da centri zunaj ozemlja EU načeloma niso prepovedani. Toda pravo EU velja v celoti povsod, kjer država članica izvaja nadzor (CJEU). Premik stavbe čez mejo zato človeka ne premakne iz pravnega okvira varstva pravic.

Človeški strošek se je pokazal hitro. Mednarodni odbor za reševanje (IRC) je v Gjaderju v prvih 48 dneh dokumentiral 54 »kritičnih dogodkov«, vključno s samopoškodbami in poskusi samomora (IRC).

Koalicija brez načrta

Politično zavezništvo za središča za vračanje je precej širše od operativnega načrta. Danska premierka Mette Frederiksen želi, da bi zunanji centri začeli delovati še v njenem sedanjem mandatu (EPRS). Nizozemska svoja prizadevanja povezuje s skupino držav, v kateri so Nemčija, Grčija, Avstrija in Danska (WNL). Nemški notranji minister Alexander Dobrindt podpira to, kar njegova CSU imenuje »Abschiebeoffensive«, torej pospešeno izvajanje deportacij (Deutschlandfunk).

Danska v tej zgodbi nastopa z očitnim institucionalnim protislovjem. Zaradi Protokola št. 22, s katerim je izvzeta iz prava EU na področju pravosodja in notranjih zadev, uredba za København ne bi veljala samodejno. Danska torej zagovarja politiko, ki je ne bo nujno zavezovala, hkrati pa drugim državam odpira politični prostor.

Najjasnejša nasprotnica ostaja Španija. Madrid opozarja, da bi centri lahko kršili načelo nevračanja, po katerem države ljudi ne smejo pošiljati v kraje, kjer bi bili ogroženi (RTVE). Španski predstavniki tudi menijo, da je možnost pridržanja do 24 mesecev zaradi upravnega prekrška nesorazmerna. Pri glasovanju s kvalificirano večino, kjer mora soglašati 55 odstotkov držav članic, ki predstavljajo 65 odstotkov prebivalstva EU, Španija zakona ne more ustaviti sama. Madrid nima dovolj zaveznikov za oblikovanje blokirajoče manjšine (El País).

Francija zavestno ostaja na sredini: Pariz podpira strožje izvrševanje pravil, vendar se od zunanjih središč za vračanje kot osrednjega instrumenta distancira (Public Sénat, Ahram/AFP).

Česar ni imenovala nobena vlada

Zagovorniki uredbe izhajajo iz realne težave. Po podatkih Evropske komisije se manj kot 30 odstotkov odločb o vrnitvi v EU konča z dejansko odstranitvijo (Euractiv). Nekatere vlade želijo sporazume s tretjimi državami podpisati še letos, operativna središča pa bi po teh načrtih delovala leta 2027 (Reuters via Dawn).

Toda nobena vlada ni imenovala države gostiteljice, ki bi bila pripravljena sprejeti takšen center. Ni proračunskega okvira. Tudi predlog Evropske komisije je prišel brez javne ocene učinka, kar je za zakonodajo s takšnimi posledicami nenavadna vrzel, kot je opozorila analiza College of Europe.

O tem, da evropski sistem vračanja ne deluje, je med državami precej soglasja. Italijanski poskus v Albaniji naj bi dokazal, da je obravnava zunaj EU izvedljiva. Za zdaj je pokazal predvsem njeno ceno.