EU ne dokaže prihrankov za €43bn

Mehanizem za okrevanje in odpornost je temeljil na jasni menjavi: države članice naj bi denar iz evropskega sklada za okrevanje prejele takrat, ko izpolnijo dogovorjene mejnike, ne takrat, ko dobro predstavijo svoje programe. Evropsko računsko sodišče zdaj opozarja na šibko točko tega dogovora. V reviziji prenove stanovanjskih stavb je ugotovilo, da so države članice za ukrepe energetske učinkovitosti načrtovale približno 43 mrd. evrov, vendar številni načrti in nadzori niso mogli pokazati dejanskih oziroma stroškovno učinkovitih prihrankov. O ugotovitvah je poročal tudi Euronews.

To ni zgodba o prikritih krajah. Težava je bolj preprosta in za institucije neprijetnejša: mehanizem lahko hitreje preveri, ali so se projekti izvedli, kot pa ali so prinesli rezultate, zaradi katerih so bili sploh financirani.

Cilji določajo pritisk

Izplačila sledijo mejnikom in ciljem, potrjenim v nacionalnih načrtih. Uredba o mehanizmu za okrevanje in odpornost izplačilo denarja veže na »zadovoljivo izpolnitev« teh ciljev. Evropska komisija lahko del izplačila začasno zadrži, kadar jih vlada ne doseže, kot določa njena metodologija za začasno ustavitev plačil.

Računsko sodišče lahko vlade in Komisijo spravi v zadrego, ne more pa samo ustaviti tranše; njegov pogodbeni mandat je revizijski, ne izvršilni. Moč ima Komisija, vendar samo tam, kjer ji pravno določeni cilji to omogočajo. Če nacionalni načrt šteje dokončana dela, priključene sončne panele ali upravne korake, lahko Komisija preveri prav to. Težje pa na koncu zahteva drugačen standard, če revizorji pozneje pokažejo, da je prvotni cilj o izmerjenih prihrankih povedal premalo.

Italija in Ciper pokažeta vrzel

Italija je najbolj neposreden primer. Rim poudarja izvedbo: minister Tommaso Foti je dejal, da je poraba iz mehanizma v italijanskem sistemu spremljanja dosegla 143 mrd. evrov (italijanska vlada). To odgovori na vprašanje, ali se je denar premaknil. Ne odgovori pa, ali je denar za prenove kupil učinkovite energetske prihranke.

Problem dobro pokaže Superbonus, veliki italijanski sistem davčnih dobropisov za prenovo stanovanj. ECO je ob poročanju o reviziji navedel, da je v shemo šlo približno 14 mrd. evrov oziroma okoli tretjina sredstev mehanizma za prenove (ECO). Evropsko računsko sodišče je ugotovilo, da je bil strošek na enoto prihranjene energije skoraj štirikrat višji od pričakovanega (ECA). Gospodinjstva so dobila gradbena dela, gradbeni sektor naročila. Javni zapis pa še vedno težko pokaže, da je bil podnebni učinek sorazmeren s ceno.

Ciper kaže bolj čisto merilno težavo. Evropsko računsko sodišče je podvomilo, ali je ukrep za celovito prenovo, vreden 20 odstotkov sredstev za prenove, dosegel prag 30-odstotnega prihranka, in zapisalo, da je 88 odstotkov prijavljenih prihrankov izviralo iz fotonapetostnih naprav, ne iz manjše porabe stavb (ECA). Sončne elektrarne lahko znižajo emisije. Ne dokazujejo pa, da stanovanja porabijo manj energije. Projekt, ki je videti zelen, lahko pomaga izpolniti cilj, medtem ko osnovni problem stavb ostane delno nerešen.

Spor ne bo ostal tehničen

Belgija dodaja upravljavsko različico iste težave. Komisijina stran o Belgiji še vedno predstavlja en nacionalni načrt, izvajanje prenov pa poteka prek zveznih in regionalnih oblasti. European Sting je poročal o pozitivni oceni Komisije za četrti belgijski zahtevek za izplačilo 567 mio. evrov po izpolnjenih mejnikih in ciljih (European Sting). Prav tu je bistvo: plačilna dokumentacija je lahko urejena, javna odgovornost za izmerjene prihranke pa težko sledljiva.

Litva je manj dramatičen primer, zato je uporabna. LRT je poročal, da se je šesti zahtevek v vrednosti 153 mio. evrov nanašal tudi na prenovo stavb in da je bilo doseženih 158 od 197 kazalnikov (LRT). Lrytas je poročal o prepričanju vršilca dolžnosti finančnega ministra, da bo Litva prejela vsa sredstva iz mehanizma (Lrytas). To je običajen jezik mehanizma: kazalniki, zahtevki, pričakovana izplačila. Manjka pa prav tako običajen podatek: preprost javni zapis o tem, koliko energije so stavbe, obnovljene s sredstvi mehanizma, porabile pred deli in po njih.

Nizozemsko poročanje kaže, kako se revizija politično širi. Upday je ugotovitev povzel kot 43 mrd. evrov, ki jih je EU porabila ali načrtovala za prenove stanovanj brez prepričljivega dokaza o prihrankih (Upday). Indepen jo je vključil v širši napad na evropsko podnebno porabo (Indepen). Ta druga razlaga je polemična in gre predaleč, če namiguje na izginuli denar. Vendar pokaže, kako se bo revizija uporabljala: vlade, skeptične do skupnega zadolževanja, ne potrebujejo dokaza o goljufiji. Dovolj jim je trditev, da Bruselj rezultatov ne zna pokazati dovolj jasno.

Komisija je deloma ujeta v cilje, ki jih je sprejela. Uveljavlja lahko to, kar nacionalni načrti pravno zahtevajo, tudi če so te zahteve danes videti prešibke. Najmočnejši sklep je zato ozek: revizija ne dokazuje splošnega zapravljanja. Kaže plačilni sistem, ki lahko potrdi izvedbo, preden javnost vidi, kaj je ta izvedba dosegla. Dokler uradniki Komisije in nacionalni ministri ob zahtevkih za izplačila ne bodo objavljali tudi izmerjenih prihrankov, se breme pojasnjevanja seli z revizorjev na tiste, ki so cilje potrdili.