EU uzakonja vračanje v tretje države

Evropski parlament je 17. junija z 418 glasovi proti 218 podprl prvo uredbo EU, ki ustvarja skupno pravno podlago za premestitev ljudi z odrejeno vrnitvijo v centre v državah zunaj EU (European Parliament, DW). Nova uredba nadomešča direktivo o vračanju iz leta 2008, ki je določala splošne cilje, države članice pa so jih morale prenesti v nacionalno zakonodajo. Uredba bo veljala enotno v vseh državah članicah. Svet EU, v katerem sedijo nacionalne vlade, mora besedilo še formalno sprejeti, preden postane zavezujoče, vendar je glasovanje v Parlamentu že določilo politično vsebino dogovora (Brussels Times).

En sistem namesto sedemindvajsetih

Prehod z direktive na uredbo pomeni dejanski prenos moči na evropsko raven. Po pogodbenem pravu EU direktiva državam pove, kaj morajo doseči; uredba določi tudi kako in ne potrebuje prenosa v nacionalno pravo (TFEU Article 288). Direktiva iz leta 2008 je zato ustvarila 27 različnih sistemov vračanja, z različnimi roki pridržanja, pritožbenimi pravicami in stopnjami izvrševanja.

Nova uredba poenoti postopkovni aparat. Pridržanje lahko traja do 24 mesecev, z možnostjo šestmesečnega podaljšanja. Osebe v postopku vrnitve morajo predati identifikacijske dokumente in biometrične podatke. Evropska odločba o vrnitvi, vpisana v schengenske podatkovne zbirke, torej v skupni mejno-informacijski sistem EU, eni državi omogoča izvršitev odločbe druge države. S tem se zapre možnost, da bi oseba s prehodom meje znova začela pravni postopek (European Parliament, Brussels Times).

Organi dobijo tudi pooblastila za preiskavo stanovanj, osebnih predmetov in elektronskih naprav, vendar le ob sodni ali upravni odobritvi. Odločbe o vrnitvi se med pritožbo ne bodo več samodejno zadržale; sodišča bodo v vsakem primeru posebej odločila, ali se odstranitev začasno ustavi (DW).

Centri zunaj EU brez izvedbenega načrta

Najbolj sporna določba omogoča dvostranske dogovore z državami zunaj EU, ki bi gostile centre za vračanje ljudi, za katere je odhod že odrejen. Mladoletniki brez spremstva so izključeni. Države gostiteljice morajo spoštovati načelo nevračanja, ki prepoveduje premestitev v kraj, kjer bi bila oseba izpostavljena preganjanju (European Parliament).

Najbližji obstoječi model je italijanski dogovor z Albanijo. Premierka Giorgia Meloni je odprla centra v Shëngjinu in Gjadru, vendar so italijanska sodišča prve primere pridržanja blokirala zaradi vprašanj o varnih državah, objekte pa so nato namenili drugim postopkom. Generalni pravobranilec Sodišča EU je 11. junija ocenil, da centri zunaj ozemlja EU sami po sebi niso nezakoniti, vendar geografska oddaljenost ne sme znižati evropskih standardov pridržanja in pravice do obrambe (College of Europe).

Uredba torej ustvarja pravno dovoljenje za vračanje prek centrov zunaj EU. Ne zagotavlja pa infrastrukture, držav gostiteljic, ki bi bile pripravljene sodelovati, niti nadzornega sistema.

Nacionalni interes je preglasil strankarsko disciplino

Pritisk na zunanjih mejah je pri glasovanju razbil običajno disciplino političnih skupin. Vsi trije malteški laburistični evropski poslanci so glasovali proti stališču svoje levosredinske skupine S&D in uredbo podprli. Majhna otoška država, ki nosi nesorazmeren migracijski pritisk, je dala prednost nacionalnemu interesu pred strankarsko solidarnostjo (European Parliament). Španska vlada je sprejela nasprotno stališče: besedilu je nasprotovala zaradi pomislekov o zakonitosti in sorazmernosti, hkrati pa še naprej izvaja širši migracijski pakt EU. Nemška koalicija se je razdelila po znanih črtah: CDU/CSU in skrajno desna AfD sta uredbo podprli, SPD in Zeleni so ji nasprotovali.

Berlin hkrati ohranja nadzor na kopenskih mejah, ker domači politični pritisk za vidne rezultate pri vračanju ne čaka na začetek uporabe novih pravil EU.

Izvedbena praznina

Ali bo enoten sistem dosegel tisto, česar 27 ločenih sistemov ni, bo odvisno od vprašanj, ki jih uredba ne rešuje: pogodb z državami gostiteljicami, pravic do nadzora, realističnih stopenj odstranitev in spremljevalnega mehanizma, ki ga še nihče ni zasnoval. Nacionalna sodišča so v italijansko-albanskih primerih že pokazala, da bodo pogoje pridržanja presojala po standardih temeljnih pravic, ne po političnih ciljih vlad. Skoraj gotovo bo enako storilo tudi Sodišče EU. Ta pravna bitka se je šele začela.