EU podaljšuje brezplačne emisijske kupone

Evropska komisija je 17. julija predlagala počasnejše zniževanje zgornje meje emisij in podaljšanje brezplačnih emisijskih kuponov za težko industrijo najmanj do leta 2037. V zameno bi morala podjetja dokazati, da vlagajo v čistejšo proizvodnjo (sporočilo Komisije, Le Monde). Toda javno dostopna pravila še ne določajo, kaj šteje za verodostojen naložbeni načrt in kaj se zgodi s podjetji, ki kupone prejmejo, obljub pa ne izpolnijo (ocena učinka Komisije).

Počasnejši pritisk

Sistem EU za trgovanje z emisijami, znan kot ETS, je trg z omejitvijo in trgovanjem. Elektrarne in tovarne morajo imeti za vsako tono izpuščenega CO₂ en emisijski kupon. Ker se skupna dovoljena količina emisij vsako leto zmanjšuje, kuponi postajajo redkejši in dražji, podjetja pa imajo močnejšo spodbudo, da zmanjšajo izpuste ali vlagajo v čistejše postopke.

Komisija želi ta pritisk omiliti. Zgornja meja bi se med letoma 2031 in 2035 zniževala za 3,7 odstotka na leto, med letoma 2036 in 2040 pa le še za 1,7 odstotka, namesto zdaj predvidenih 4,3 do 4,4 odstotka (sporočilo Komisije, Reuters). V obtoku bi ostalo več kuponov, zato bi cenovni signal, ki industrijo usmerja v čistejšo proizvodnjo, oslabel.

Brezplačni kuponi za jeklarstvo, cementno industrijo in kemično industrijo bi bili pogojeni. Podjetja bi prejela 80 odstotkov kuponov po odobritvi naložbenega načrta, preostalih 20 odstotkov pa šele, ko bi dokazala, da so ga uresničila (ocena učinka Komisije). Nova banka za razogljičenje industrije bi kot dodatno naložbeno podporo razdelila 400 milijonov kuponov (S&P Global).

Kdo pridobi, kdo plača

Največ pridobijo energetsko intenzivne tovarne. Nemčija, ki ima veliko jeklarsko in kemično industrijo, bi imela od predloga največ koristi (Deutschlandfunk). Poljska je vodila koalicijo dvanajstih držav, ki so zahtevale počasnejše zniževanje emisijske omejitve, predlog pa je označila za »mejnik« (Energetyka24).

Slabše jo odnesejo podjetja, ki so že stavila na zeleno proizvodnjo. Švedska jeklarja SSAB in Stegra sta veliko vložila v proizvodnjo jekla z vodikom, pri čemer sta računala, da bo naraščajoča cena ogljika sčasoma naredila čistejši izdelek cenejši od običajnega jekla. Če bodo tradicionalni proizvajalci zdaj dobili več brezplačnih kuponov in več časa, se ta prelomna točka oddalji.

Izpad bodo občutile tudi državne blagajne. Prihodki od dražb kuponov ETS so od leta 2013 znašali približno 260 do 270 milijard evrov, večinoma pa so se stekali v splošne državne proračune (Update EU). Komisija zdaj predlaga, da bi se najmanj 50 odstotkov prihodnjih dražbenih prihodkov namenilo razogljičenju industrije (Europa Press, sporočilo Komisije). To pomeni manj denarja za nacionalne podnebne sklade in splošne proračunske potrebe.

Manjkajoča pravila

Del prožnosti je ekonomsko razumljiv. Jeklarna ne more preiti na vodik, preden obstaja infrastruktura za vodik. Kupovanje časa za tak prehod ima logiko.

Toda v predlogu ni javno dostopne predloge, ki bi določala, kaj je verodostojen naložbeni načrt. Kdo bo napisal merila? Kdo bo preverjal izvedbo? Kaj se zgodi, če podjetje kupone prejme, naložbe pa odloži? Komisija pravi, da bo pravila določila z delegiranimi akti, torej s podzakonskimi pravili, ki jih pripravi sama Komisija brez polnega glasovanja v Evropskem parlamentu. Pri tako velikem dogovoru nadzorni mehanizem prihaja pozno.

Okoljski organizaciji Bellona in Evropski okoljski urad opozarjata, da predlog hkrati rahlja preveč delov ogljičnega trga: počasnejše zniževanje zgornje meje, več brezplačnih kuponov in šibkejši mehanizem za umik presežnih kuponov iz obtoka (Bellona, EEB). Če bo zmanjšanje emisij zaradi tega manjše, bodo razliko morale nadomestiti panoge, kot sta promet in ogrevanje stavb, kjer so rezi praviloma težji in dražji.

Komisija je predlagala industrijsko subvencijo, plačano s šibkejšim cenovnim signalom za ogljik. Ni pa še predstavila pravil, ki bi to subvencijo zanesljivo spremenila v naložbe.