EU obtičala pri mandatu za Rusijo

EU se približuje imenovanju posebnega predstavnika za morebitne mirovne pogovore z Rusijo, vendar jo omejuje lastna institucionalna zasnova. Diplomata lahko imenuje s kvalificirano večino, za politično sporočilo, ki bi ga ta odnesel v Moskvo, pa potrebuje soglasje vseh 27 vlad. Mesec dni pred odločitvijo ni soglasja o imenih, Moskva zavrača samo predpostavko evropskega posredovanja, prestolnice, ki naj bi govorile enotno, pa že nastopajo vsaka po svoje.

Težava s kandidatom

Vladimir Putin je 9. maja kot najprimernejšega evropskega sogovornika navedel nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je bil več let član vodstev ruskih energetskih družb. »Od vseh evropskih politikov bi najraje govoril s Schröderjem,« je dejal na tiskovni konferenci ob dnevu zmage (Deutschlandfunk). Berlin je ponudbo označil za »navidezno« in del ruske »hibridne strategije« (Euronews). Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas je opozorila, da bi sprejetje ruskega predloga pomenilo, da bi Schröder »sedel na obeh straneh mize« (Spiegel, Kyiv Independent).

Zavrnjeni Schröder je odprl prostor za resnejšo razpravo. Angela Merkel se je nato sama izločila, ker meni, da posrednik brez politične moči pri Putinu nima verodostojnosti (Open Online). Ta logika skoraj izprazni seznam upokojenih državnikov, od Draghija in Prodija do Niinistöja, ter izbiro zoži na politike z dejansko funkcijo. Kot najmočnejši kandidat se je uveljavil finski predsednik Alexander Stubb. Za Corriere della Sera je 11. maja dejal, da je »čas, da Evropa govori z Rusijo«, vendar le s položaja moči, z jasnim mandatom in s soglasjem Ukrajine (Yle, Polsat News).

Za vlogo se je 11. maja ponudila tudi Kallas, a so diplomatski viri nekaj dni pozneje za Politico povedali, da se je sama izločila. Zaradi njenega ostrega stališča do Rusije bi bil resen stik z Moskvo malo verjeten (1news.az). Kremelj je to tudi potrdil. Tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov je dejal, da je »v interesu Kallasove, da ni pogajalka« (Azernews).

Institucionalna past

Po 33. členu Pogodbe o Evropski uniji se lahko posebni predstavnik imenuje z glasovanjem s kvalificirano večino, pri katerem imajo večje države večjo težo, nobena posamezna članica pa ne more sama blokirati odločitve. Madžarska in Slovaška torej ne moreta vložiti veta na osebo. Toda dejanski mandat odposlanca, torej stališča, ki bi jih zastopal v Moskvi, zahteva soglasje v Svetu EU. To pomeni, da lahko katerakoli vlada ustavi vsebino (BST-Europe, Euronews). Evropa lahko izbere diplomata, ne more pa mu nujno dati orodja za delo.

Slovaški premier Robert Fico je težavo že pokazal v praksi. Med 8. in 9. majem je odpotoval v Moskvo, se dve uri pogovarjal s Putinom in trdil, da prenaša sporočilo Zelenskega, čeprav za to ni imel usklajenega mandata EU (Netky.sk, TA3). Nemški kancler Merz je v odgovor odpovedal načrtovani obisk v Bratislavi. Poljska medtem gradi vzporedno pot prek Bukareštanske deveterice, povezave vzhodnih članic Nata, ki je 13. maja sporočila, da mora biti vsak mir »pošten« do vzhodnega krila. Predsednik Nawrocki je ob tem obudil strah pred dogovarjanjem velikih sil mimo manjših držav (PISM).

Kaj Moskva dejansko hoče

Peskov je 14. maja dejal, da Evropa »ne more biti verodostojen posrednik«, ker je »dejansko neposredna udeleženka vojne« (The Moscow Times). Ruski pogoji se od junija 2024 niso spremenili: Ukrajina bi se morala pred začetkom pogovorov umakniti iz štirih regij in se odpovedati članstvu v Natu. Washington si medtem pripisuje edino posredniško vlogo. Državni sekretar Rubio je 14. maja izjavil, da so ZDA »edina država na svetu, ki lahko posreduje«.

Pobuda za evropskega odposlanca kljub temu ni prišla iz Bruslja, temveč iz Kijeva. Zelenski je na aprilskem vrhu na Cipru dejal, da mora biti Evropa »za pogajalsko mizo«, njegov zunanji minister pa je kot prvi konkreten rezultat evropskega posredovanja predlagal premirje na letališčih (Kyiv Independent, Ukrainian Pravda). Ukrajina pri mizi ne išče nevtralnega posrednika, temveč zagovornika. To določa celoten izbor: kandidat, ki je dovolj trd za Kijev, bo za Moskvo nesprejemljiv; kandidat, ki bi bil sprejemljiv za Moskvo, bo nesprejemljiv za skoraj vse druge.

Odločanje bo potekalo v treh korakih: najprej na neformalnem srečanju zunanjih ministrov Gymnich 27. in 28. maja, nato na uradni seji Sveta 15. junija in nazadnje na vrhu Evropskega sveta 18. in 19. junija. Do takrat bo morala EU odgovoriti na vprašanje, ki se mu izogiba že tri leta: kaj natančno želi povedati.