Migracijski solidarnosti EU manjka 9,000 mest

Grški mejni organi so 12. junija začeli izvajati sedemdnevne azilne preglede po prenovljenem migracijskem sistemu EU. Istega dne je nemški notranji minister potrdil, da bodo notranje mejne kontrole ostale vsaj do septembra. Obe državi zavezuje istih deset pravnih aktov, vendar jih izvajata v zelo različnih razmerah.

Pakt od vsake članice EU zahteva, da osebe, ki pridejo nedovoljeno, pregleda v sedmih dneh, opravi biometrično preverjanje prek Eurodaca, skupne evropske zbirke prstnih odtisov, in jih usmeri v azilni postopek ali postopek vračanja. Večina teh pravil je zapisana v uredbah, kar pomeni, da veljajo neposredno, brez dodatnega potrjevanja v nacionalnih parlamentih. A neposredna uporaba še ne pomeni samodejnega izvajanja. Države morajo določiti pristojne organe, usposobiti uradnike, zagotoviti prostore in povezati podatkovne sisteme.

Hitro prilagajanje, izvršilne bližnjice, upravni pritisk

Litva je sprejela celoten zakonodajni sveženj, uradu varuha človekovih pravic dodelila nadzor nad spoštovanjem pravic in za izvajanje namenila 73,9 mio. evrov evropskih sredstev (Lrytas). S Ciprom je sklenila dvostranski dogovor o premestitvi 58 ljudi, za preostanek svoje solidarnostne obveznosti pa plačala 1,14 mio. evrov (LRT). Številke so majhne, a mehanizem deluje.

Francija se je odločila za hitrost. Vlada je predložila pooblastitveni zakon, s katerim bi francosko pravo prilagodila z izvršilnimi odredbami, namesto da bi parlament razpravljal o posameznih členih pakta (Vie publique). Le Monde je poročal, da se pravniki in nevladne organizacije zdaj prebijajo skozi preplet odlokov, sklepov in okrožnic, ki ustvarja »območje pravne negotovosti«.

Nizozemska je evropskim zahtevam dodala še lastne nacionalne zaostritve: ukinitev trajnih azilnih dovoljenj in strožja pravila za združitev družin. IND, nizozemska služba za priseljevanje, je opozorila, da bi skupna obremenitev lahko presegla zmogljivosti sistema. Državi še vedno manjka približno 23.000 sprejemnih mest, 100 od 342 občin pa ne zagotavlja nobene nastanitve (DutchNews).

Politična zavrnitev v jeziku skladnosti

Poljska si je zagotovila začasno enoletno izjemo iz solidarnostnega mehanizma za leto 2026. Evropska komisija ji jo je odobrila, ker gosti več kot milijon ukrajinskih beguncev in se na meji z Belorusijo sooča z instrumentaliziranimi migracijami (Onet). Notranje ministrstvo je nato sporočilo, da Poljska »ne bo sprejemala migrantov iz drugih držav niti nosila s tem povezanih stroškov«. Enoletno izjemo je tako prevedlo v govorico trajne izvzetosti.

Berlin trdi, da bo pakt zmanjšal nedovoljena sekundarna gibanja znotraj EU in s tem odpravil potrebo po notranjih mejnih kontrolah. Notranji minister Alexander Dobrindt jih kljub temu ohranja vsaj do 15. septembra 2026, ne da bi objavil merila za njihovo odpravo. Le tri od šestnajstih nemških zveznih dežel želijo vzpostaviti centre za obravnavo sekundarnih migracij (Tagesschau).

Solidarnost, razredčena že vnaprej

Mehanizem delitve bremen naj bi preprečil, da bi države na prvi črti, kot sta Grčija in Italija, same nosile azilni pritisk. Pravni okvir določa letna minima: 30.000 premestitev in 600 mio. evrov finančnih prispevkov (Commission Q&A).

Države članice so obljubile manj. Po podatkih Euronewsa je dogovor za leto 2026 pristal pri 21.000 premestitvah in 420 mio. evrov. Dejanske številke se dodatno znižajo, ko se upoštevajo izjeme, kot je poljska.

Grčija je izvedbeno zakonodajo sprejela 9. junija (gr.euronews.com) in že izvaja preverjanje ter mejne postopke. Human Rights Watch je opozoril, da neodvisni nadzor, ki ga pakt zahteva, ne doseže nujno krajev, kjer prihaja do prisilnih praks na meji. Pravila zagotavljajo nadzornike na točkah preverjanja. Ne urejajo pa tega, kar se zgodi, preden človek vstopi v sistem.

Evropska komisija lahko začne postopke za ugotavljanje kršitev in izterja neplačane solidarnostne prispevke. Ne more pa voditi azilnih uradov, zaposlovati osebja na mejnih prehodih ali graditi sprejemnih centrov. Poljska izjema bo decembra 2026 znova na mizi. To bo prvi preizkus, ali solidarnostne obveznosti zdržijo pritisk nacionalne politike.