EU imenuje odposlanca za Ciper

Evropska komisija pripravlja imenovanje posebnega predstavnika za ciprski mirovni proces, s čimer bi Bruselj dobil neposrednejšo vlogo v diplomaciji, ki jo formalno vodi Organizacija združenih narodov. Ciprski predsednik Nikos Christodoulides je junija potrdil, da sta z predsednico Komisije Ursulo von der Leyen že govorila o imenih (Kathimerini Cyprus). Toda za zdaj ni objavljene odločitve Sveta, odločitve Komisije ali mandata, ki bi določal, kaj bo ta predstavnik dejansko smel početi. Prav ta razlika med politično napovedjo in pravno pristojnostjo je bistvo zgodbe.

Komisija ne more pogajati, brez nje pa rešitev ne deluje

Generalni sekretar OZN posreduje med ciprskima skupnostma in tremi poroštvenimi silami: Grčijo, Turčijo in Združenim kraljestvom (UN Good Offices Mission). Evropska komisija se ne more pogajati o ozemlju, umiku vojakov ali delitvi oblasti. O tem odločajo strani v sporu v okviru procesa OZN.

Njena vloga je pomembna drugje, v pravni in izvedbeni arhitekturi morebitnega dogovora. Ko je Ciper vstopil v EU, je Protokol št. 10 začasno odložil uporabo prava EU na območjih, kjer Republika Ciper ne izvaja dejanskega nadzora. Pravila EU o prostem pretoku, carinah, državni pomoči in ureditvi meje zato na severu otoka ne veljajo.

Če bi dogovor o rešitvi ciprskega vprašanja kdaj začel veljati, bi bilo treba ta pravila znova vključiti. Za to bi bil potreben pravni predlog Komisije in soglasna odločitev Sveta, v katerem sedijo vlade držav članic. Vsaka vlada bi imela veto. Posebni predstavnik ga ne bi imel.

Komisija je na otoku že prisotna tudi finančno. Po poročanju Politisa je EU od leta 2006 turškociprski skupnosti namenila več kot 760 mio. evrov nepovratnih sredstev, tehnične pomoči in štipendij za pripravo na ponovno združitev, ne da bi s tem priznala severni del otoka (uredba o pomoči). Posebni predstavnik bi lahko diplomaciji OZN dodal konkreten izvedbeni paket. Bruselj lahko zmanjšuje tehnične ovire. Politične ureditve pa ne more razgraditi z uredbo.

Vzvod imajo vlade, ne posebni predstavnik

Atene in Nikozija želijo, da bi posebni predstavnik služil zelo določenemu namenu: ciprsko vprašanje bi povezal s konkretnimi koristmi, ki jih Turčija išče v odnosih z EU. Posodobitev carinske unije, vizumska liberalizacija in zamrznjeni pristopni proces so cilji, ki jih Ankara želi doseči, vendar jih ne more dobiti od predstavnika Komisije. O njih morajo odločiti vlade držav članic, in sicer tako, da jih skupno zadržijo, dokler Turčija ne premakne stališča o Cipru (CNA, Protothema). Christodoulides pristop opisuje kot »postopen, sorazmeren in reverzibilen«: napredek v odnosih med EU in Turčijo bi tekel vzporedno z napredkom pri Cipru.

Von der Leyen in predsednik Evropskega sveta António Costa sta 8. julija v Ankari pritiskala na turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, naj obnovi prizadevanja za dogovor o Cipru, ter to povezala z zagonom v odnosih med EU in Turčijo (Fakti, Kathimerini Cyprus). Dva dni pozneje sta pojasnila, da bo Bruselj proces OZN podpiral, ne pa nadomestil.

Težava je v tem, da države članice niso enako pripravljene ciprsko vprašanje postaviti za glavno vstopno točko v odnose s Turčijo. Nemčija Turčijo obravnava kot nepogrešljivo partnerico v Natu na jugovzhodnem krilu, pomembno za varnost Črnega morja in obrambnoindustrijsko sodelovanje (SWP, Tagesschau). Berlin podpira povezavo med OZN in EU, vendar po javnih izjavah sodeč odnos s Turčijo razume preširoko, da bi ga pogojeval z enim samim vprašanjem. Podobno računico ima Italija: migracije, Libija, energetika in stabilnost Sredozemlja Rim potiskajo k temu, da z Ankaro ohranja več odprtih kanalov (Formiche).

Navedena stališča kažejo, da sta Grčija in Ciper edini vladi, ki otok postavljata v središče pogojevanja odnosov med EU in Turčijo. Posebni predstavnik bi bil zato v znanem položaju Komisije: tehnično nepogrešljiv, politično pa odvisen od prestolnic, ki imajo tudi druge prednostne naloge.

Manjkajoči mandat

Posebni predstavnik bi lahko pomagal pri izvedbi dogovora. Ne more pa prisiliti vlad, da turški vzvod uporabijo kot pritisk. Imenovanje potrjuje nepogrešljivo vlogo Komisije kot pravnega inženirja morebitne rešitve: brez Bruslja Protokol št. 10 ostane zamrznjen in noben mirovni dogovor ne more zares delovati znotraj prava EU. Ne potrjuje pa, da bodo vlade držav članic pogoje zapisale v dejanske sklepe Sveta. Šele to bi tehničnega predstavnika spremenilo v politični pritisk, mandat za tak poskus pa ni objavljen.