Dogovor EU z Nigerijo čaka na poslance

Evropski komisar za migracije Magnus Brunner in nigerijska zunanja ministrica Bianca Odumegwu-Ojukwu sta v torek, 10. novembra, v Abuji podpisala prvi sporazum med EU in Nigerijo o ponovnem sprejemu, je poročala avstrijska radiotelevizija ORF (ORF). Sporazum naj bi pospešil deportacije Nigerijcev, ki nimajo pravice do prebivanja v Evropi. Za zdaj nima pravne veljave, njegove določbe niso dostopne javnosti, deportacije pa so še vedno odvisne od potovalnih listin, ki jih lahko izdajo le nigerijski uradniki.

Podpisano besedilo, ki ga javnost ne more prebrati

Sporazum o ponovnem sprejemu državo zavezuje, da sprejme nazaj ljudi, ki nimajo pravice prebivati na ozemlju druge pogodbenice, potem ko jim pristojni organ zakonito odredi odhod. Ne določa, kdo izpolnjuje pogoje za azil; ta pravila ostajajo nespremenjena.

Torkov podpis je prvi od treh korakov. Svet, v katerem zasedajo ministri držav članic, je podpis odobril le »s pridržkom poznejše sklenitve«, kar pomeni, da bo končna odobritev sledila pozneje (odločitev Sveta o podpisu). Najprej morajo soglasje dati poslanci Evropskega parlamenta, šele nato lahko Svet sprejme končno odločitev (pojasnilo Sveta).

Javnost zato ne more presoditi, o čem bi poslanci in ministri odločali. Podpisano besedilo ST 12944/26 ima oznako LIMITE, s katero Svet označuje dokumente z omejenim dostopom, objavil pa ga bo šele ob končni odobritvi (avstrijski parlament).

Edini javni opis osnutka je podal irski državni minister Colm Brophy. V Dáilu, spodnjem domu irskega parlamenta, je povedal, da osnutek določa roke za izdajo potovalnih listin, zajema pa tudi nekatere osebe brez državljanstva in državljane tretjih držav, torej ljudi, ki niso ne Nigerijci ne državljani EU (razprava v Dáilu). Ti roki bi lahko vplivali na izid postopkov. Toda Brophy je povzemal osnutek, ne podpisanih določb.

Zakaj so pogajanja trajala desetletje

Ministri so Evropsko komisijo 12. septembra 2016 pooblastili za pogajanja. Še leta 2024 je Svet v poročilu o napredku navajal odprto vprašanje, ki je čakalo na odgovor nigerijskega pravosodnega ministrstva (poročilo Sveta iz leta 2024).

Nigerija si je prizadevala za več kot zgolj sporazum o vračanju. Njeno zunanje ministrstvo se je zavzemalo za podporo pri ponovni vključitvi povratnikov, pomoč pri razvoju infrastrukture in širše zakonite možnosti, da bi Nigerijci delali v Evropi (nigerijsko zunanje ministrstvo). Ko so pogajalci 23. marca 2026 parafirali besedilo, je skupno sporočilo pogovore o zakonitih migracijah in vizumih uvrstilo na dnevni red prihodnjih srečanj (marčno skupno sporočilo).

Vsaka stran ima tako nekaj, kar potrebuje druga. Nigerijske zahteve so odvisne od poznejših evropskih odločitev, številne sprejmejo nacionalne vlade. Evropa pa za vrnitev vsake osebe brez veljavnega potnega lista še vedno potrebuje sodelovanje Nigerije.

Razkorak med odločbami in dejanskimi vrnitvami

Vračanja potekajo že brez sporazuma. Čarterski let, ki ga je spremljal italijanski organ za nadzor nad pridržanji, je 26. septembra pristal v Lagosu z 58 ljudmi, od katerih jih je 46 prišlo iz Italije (italijanski nadzorni organ za vračanja).

Razsežnost težave kaže omejeno dostopna ocena Evropske komisije, ki jo je objavil Statewatch. Leta 2023 so države EU izdale 11.120 odločb o zapustitvi ozemlja, ki so se nanašale na Nigerijce, in izvedle 1.175 vrnitev; Nigeriji so poslale še 1.873 prošenj za ponovni sprejem, izdanih pa je bilo 857 nujnih potovalnih listin (Statewatch). Te številke ne spremljajo istih ljudi skozi čas. Kažejo velik razkorak med odločbami in opravljenimi vrnitvami, ne povedo pa, kje se posamezni postopki zataknejo.

Izkušnje ne dajejo veliko podlage za pričakovanje, da bo podpis sam zapolnil ta razkorak. Evropsko računsko sodišče je ugotovilo, da je povprečna stopnja vračanja v Nigerijo med letoma 2014 in 2018 znašala približno 25 odstotkov, povezava med uspešnostjo vračanja in napredkom pogajanj o ponovnem sprejemu pa ni bila enoznačna (Evropsko računsko sodišče).

Nekatera poročila so šla dlje od tega, kar kažejo dokazi. Nizozemski dnevnik De Telegraaf je poročal, da naj bi zavrnjene migrante vračali v 30 dneh (De Telegraaf). Ta 30-dnevni rok izhaja iz ločenega Sporazuma iz Samoe, partnerskega sporazuma EU z državami Afrike, Karibov in Pacifika. Določa rok za odgovor na prošnjo za vrnitev, ne pa roka, v katerem bi morali koga vkrcati na letalo (Sporazum iz Samoe).

Sporazum, ki ga je podpisal Brunner, formalizira postopek, ki ga Italija in druge države že izvajajo za vsak primer posebej. Njegova morebitna prednost so skupni roki in pravila za izdajo dokumentov, ki jih javnost še ni mogla preveriti. Svet mora besedilo pred glasovanjem dati na voljo poslancem Evropskega parlamenta, ob končni odobritvi pa naj ga objavi, kot je obljubil. Evropska komisija, ki je pripravila oceno s podatki za leto 2023, lahko pokaže, ali se bodo po uveljavitvi sporazuma povečali število prošenj, izdanih listin in opravljenih vrnitev. Dokler besedilo ni javno in podatki ne pokažejo, ali se postopki spreminjajo, hitrejše deportacije v Nigerijo ostajajo uradna obljuba; sam podpis ne dokazuje, da bodo hitrejše.