Albanski neuspeh ne ustavlja EU

Evropska unija končuje prvi pravni okvir, ki bi državam članicam omogočil zadrževanje zavrnjenih prosilcev za azil v centrih zunaj Evrope. Predlagana uredba o vračanju, ki je zdaj v trilogu, torej pogajanjih med Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom in Svetom EU o končnem besedilu zakona, bi državam članicam dovolila premestitev zavrnjenih prosilcev v »vozlišča za vračanje« v državah zunaj EU. Edini delujoči model, italijanski centri v Albaniji, je doslej obdelal približno 1,5 odstotka cilja, ki ga je sama Italija določila ob zagonu sheme.

Dva instrumenta, ista smer

Uredba o vračanju, ki jo je Komisija predstavila marca 2025, bi nadomestila direktivo o vračanju iz leta 2008, sedanji evropski okvir za odstranjevanje ljudi brez pravice do prebivanja. Direktiva je določala minimalne standarde, izvrševanje pa je prepustila posameznim državam članicam, zato je nastalo 27 različnih sistemov. Nova uredba bi se uporabljala neposredno in enako v vseh državah EU, brez prenosa v nacionalno zakonodajo (Solidar).

Ključni je 17. člen, ki ustvarja pravno podlago za centre za pridržanje na ozemlju držav zunaj EU (Verfassungsblog). Evropski parlament je takšno rešitev marca 2026 podprl s 389 glasovi proti 206 (Euronews). Pogajanja v trilogu so se 20. maja končala brez dogovora; naslednji krog je predviden za 1. junij (NAMPA/AFP).

Šest dni prej je vseh 46 držav članic Sveta Evrope, organizacije za varstvo človekovih pravic, ki ni del EU, sprejelo Kišinjevsko deklaracijo. Deklaracija ne spreminja Evropske konvencije o človekovih pravicah. Določa pa razlago, po kateri konvencijska varovala, vključno s prepovedjo mučenja in pravico do družinskega življenja, ne bi smela samodejno preprečiti deportacij, če so nacionalna sodišča že presodila tveganja (AP, BIICL). Komisija je oba instrumenta pozdravila kot skladna s svojo migracijsko agendo (EU Perspectives). Uredba gradi operativno infrastrukturo, deklaracija pa oži prostor za sodne zadržke, ki bi jo lahko ustavili.

Kaj v resnici kaže Albanija

Italijanski centri za pridržanje v Albaniji so edini preizkušen primer. Premierka Giorgia Meloni je protokol napovedala leta 2023, cilj pa postavila pri 36.000 premestitvah na leto. Do aprila 2026 je italijanski nacionalni varuh pravic oseb, ki jim je odvzeta prostost, Garante nazionale, kot neodvisni nadzorni organ naštel 192 ljudi, ki so šli skozi centre; 56 so jih deportirali (Pagella Politica). Tudi vladna številka 536 premestitev pomeni le 1,5 odstotka letnega cilja. Petletni proračun sheme znaša približno 670 milijonov evrov.

Operativna težava je še bolj osnovna. Vsaka deportacija iz albanskih centrov zahteva, da osebo najprej prepeljejo nazaj v Italijo, ker neposredna deportacija z albanskega ozemlja pravno ni dovoljena. Vozlišča zato postopka ne skrajšajo, temveč mu dodajo še en korak. Italijanska sodišča so shemo oktobra 2024 blokirala kot neskladno s pravom EU. Vlada je odgovorila z odlokom, ki je centre iz azilnih obravnavnih točk preoblikoval v objekte za pridržanje pred deportacijo. Albanski zunanji minister je povedal, da se protokol po letu 2030 ne bo podaljšal (La Notizia Giornale).

Pravo ozko grlo

V EU se izvrši le približno 28 odstotkov odločb o vrnitvi. To je rekordno veliko, a še vedno pomeni, da sedem od desetih ljudi, ki jim odredijo odhod, dejansko ne odide (Eurostat). Glavna ovira je diplomatska: države izvora pogosto nočejo sprejeti svojih državljanov. Francija je leta 2025 izdala približno 156.000 odločb o vrnitvi in jih izvršila manj kot 15.000 (Le Figaro). Nemčija je v prvem četrtletju 2026 deportirala 4.807 ljudi, 22 odstotkov manj kot leto prej, čeprav je notranji minister iz vozlišč za vračanje naredil eno svojih osrednjih politik (Stern).

Nobena tretja država še ni podpisala sporazuma o gostitvi takšnega vozlišča. Francija pri mehanizmu noče sodelovati in se sklicuje na ustavne omejitve. Francoski senat je ocenil, da mehanizem »tvega spodkopavanje postopkovnih jamstev«, hkrati pa rešuje napačno težavo (French Senate).

Sodišče EU še ni odločilo, ali je pridržanje zunaj evropskega ozemlja združljivo s pravom Unije. Mnenje generalnega pravobranilca iz aprila, ki za sodišče ni zavezujoče, je takšno možnost načeloma dopustilo, vendar je jasno ločilo med sedanjo italijansko ureditvijo in širšim konceptom vozlišč, ki ga ustvarja nova uredba (EU Law Analysis). Končna sodba, pričakovana še letos, bi lahko omejila celoten okvir, še preden bi se odprlo prvo vozlišče.

Albanski primer kaže pravni aparat, usmerjen v napačno ozko grlo. Resnična ovira je pripravljenost držav izvora, da sodelujejo pri vračanju. Pri tem premika ni.