Sklad za okrevanje pred avgustovskim rezom

Finančni ministri EU so ta teden odprli dve datoteki, ki kažeta isto napetost evropske politike: denar pride šele po izpolnjenih pogojih, večja integracija pa pomeni manj nacionalnega nadzora.

Prva zadeva je nujna. Ministri so se premaknili k potrditvi spremenjenih načrtov za okrevanje devetih držav članic, med njimi Cipra, Litve, Finske, Nemčije, Madžarske in še štirih držav (Cyprus Mail). Druga je dolgoročnejša in politično občutljivejša. Irski podpredsednik vlade Simon Harris, ki je seji predsedoval v okviru irskega predsedovanja Svetu EU, je dejal, da je dobil soglasno podporo za to, da bi vlade do oktobra uskladile pogajalsko izhodišče o centralizaciji delov evropskega finančnega nadzora (RTÉ).

Pogodba je potrjena. Denar še ni.

Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF) ne deluje kot ček, temveč kot pogodba. Država predloži reformni načrt, Evropska komisija in Svet EU ga potrdita, denar pa začne prihajati šele, ko država izpolni dogovorjene mejnike: sprejete zakone, ustanovljene institucije, izvedene projekte (EUR-Lex, ECA). Potrditev spremenjenega načrta zato pomeni, da se posodobijo obveznosti države. Sama po sebi ne sprosti izplačila.

Ta razlika je zdaj ključna, ker se RRF zapira. Vsi preostali mejniki morajo biti izpolnjeni do 31. avgusta 2026, zahtevki za plačilo oddani do 30. septembra, končna izplačila pa izvedena do konca leta. Po tem neporabljeni denar dokončno odpade (European Parliament Research Service).

Ciper kaže razkorak med potrditvijo in izvedbo. Finančni minister Makis Keravnos je v Bruselj prišel s posodobljenim načrtom, ciprski parlament pa mora doma še sprejeti zakon o ustanovitvi novega organa za razvoj podjetij. Če upravni odbor ne bo imenovan do konca avgusta, je ogroženih približno 50 do 69 milijonov evrov nepovratnih sredstev (Philenews).

Romunije ni med deveterico držav, katerih spremenjeni načrti so bili zdaj potrjeni, vendar je opozorilni primer, kaj se zgodi v večjem obsegu. Bukarešta je že izgubila približno 500 milijonov evrov zaradi neuspešnega zahtevka za plačilo, dodatnih 8,7 milijarde evrov pa je odvisnih od tega, ali bo parlament pred poznim avgustovskim rokom sprejel devet še odprtih zakonov (Digi24, Romania Insider). Na začetku junija sta imeli tako Romunija kot Ciper za izpolnjeno ocenjenih manj kot polovico mejnikov (European Parliament Research Service).

Kdo pobira pristojbine in kdo ima nadzor?

Druga datoteka bo ostala odprta še dolgo po roku za RRF. Cilj je razumljiv: podjetju iz ene države EU naj bi bilo lažje zbirati kapital pri vlagateljih v drugi. Danes so evropski kapitalski trgi razdeljeni med 27 nacionalnih sistemov, vsak s svojim nadzornikom, pravili in pristojbinami. Sveženj za povezovanje trgov in nadzor, MISP, je zakonodajni poskus, da bi se ti sistemi tesneje povezali (Irish Presidency).

Načelu nasprotuje malokdo. Spor je pri vprašanju, kdo bo kaj nadziral. MISP bi lahko nadzor nad velikimi skupinami skladov premaknil z nacionalnih regulatorjev na ESMA, Evropski organ za vrednostne papirje in trge s sedežem v Parizu, ki usklajuje pravila za trge vrednostnih papirjev v EU (WealthBriefing). S tem bi se tudi regulativne pristojbine, ki jih podjetja plačujejo svojemu nadzorniku, prelile k ESMA namesto k nacionalnim organom.

Za čezmejne izdajatelje in večje vlagatelje manj razdrobljenosti pomeni nižje stroške skladnosti s pravili in boljše tržne podatke (European Parliament Research Service). Za manjša finančna središča je to neposreden poseg v njihove proračune. Malteški finančni regulator MFSA je lani ob približno 25,6 milijona evrov regulativnih prihodkov ustvaril 1,3 milijona evrov primanjkljaja (The Shift News). Če ESMA prevzame nadzor nad največjimi skupinami skladov, se te pristojbine preselijo v Pariz, stroški preostalega nacionalnega nadzora pa ostanejo doma. Luksemburški CSSF, ki nadzira eno največjih evropskih panog skladov, se z isto računico sooča z druge strani: ima dovolj obsega, da premik prenese, vendar vsaka funkcija, ki se preseli v Pariz, zmanjšuje njegovo vlogo (CSSF).

Harris je oktober predstavil kot cilj, do katerega naj bi vlade uskladile skupno stališče. To bi odprlo pogajanja z Evropskim parlamentom o končnem zakonu (Council). Rok bo pokazal, ali so vlade pripravljene sprejeti menjavo: globlje kapitalske trge v zameno za prenos dela regulativne moči iz nacionalnih prestolnic v Pariz.

Potrditi evropske načrte je lažji del. Izvesti jih pomeni odpovedati se bodisi denarju bodisi delu nacionalnega nadzora. Pri sredstvih za okrevanje ima devet vlad približno sedem tednov, da dokažejo izpolnitev obveznosti, sicer denar odpade. Pri finančnem nadzoru je vseh 27 vlad ta teden podprlo integracijo, hkrati pa se še držijo vzvodov, zaradi katerih trgi ostajajo nacionalni. Prva tekma ima trd rok. Druga ima trdovratnejšo oviro.