Vračalna vozlišča EU brez gostiteljev

Evropska razprava o migracijah se pomika od ostrih izjav k vprašanju, ali je mogoče zavrnjene prosilce dejansko odstraniti. Najnovejši sklepi Evropskega sveta ohranjajo pritisk za hitrejše vračanje, Danska in Italija zagovarjata središča za vračanje zunaj EU, Francija in Španija pa nasprotujeta temu, da bi zunanja središča postala simbol celotnega sistema. To je pomembno, ker se lahko pravo EU zaostri hitreje, kot je mogoče vzpostaviti zakonito pot do dejanskih odstranitev.

Pravo se lahko premakne hitreje kot ljudje

Središče za vračanje bi prišlo na vrsto šele po zavrnitvi. Ne bi odločalo o prošnji za mednarodno zaščito zunaj EU, temveč bi zadržalo osebo po pravnomočni negativni odločitvi, medtem ko bi jo država članica poskušala vrniti.

Francija in Španija lahko politični proces upočasnita, vendar člen 79 Pogodbe o delovanju EU nobeni od njiju ne daje samostojnega veta nad zakonodajo EU o vračanju. Evropska komisija lahko predlaga strožja pravila, Evropski parlament in Svet jih lahko spremenita, vlade pa se lahko dogovorijo za tršo skupno usmeritev.

Tak postopek spremeni pravila. Ne zagotovi pa države gostiteljice, varovanja, sodišč, standardov pridržanja, potnih listin, letov ali soglasja za ponovni sprejem.

Obstoječa direktiva o vračanju državam članicam že daje okvir za odstranjevanje ljudi po zavrnitvi, vključno z omejitvami pridržanja in pravnimi sredstvi. Novi predlog Komisije o vračanju bi ta sistem naredil bolj enoten in bolj prisilen. To lahko šteje znotraj EU, kjer države pravila uporabljajo neenakomerno.

Težji del se pogosto začne zunaj EU. Bruselj lahko sprejme pravilo; država izvora mora še vedno izdati dokumente in osebo sprejeti nazaj.

Manjkajoči člen je ponovni sprejem

Zato je vizumski pritisk v središču sistema. EU že ima orodja v Vizumskem zakoniku in uredbi o vzvodu za ponovni sprejem, s katerimi lahko oteži izdajanje vizumov državam, ki pri vračanju ne sodelujejo. Ta orodja obstajajo zato, ker je ozko grlo diplomatsko, ne le pravno.

Tu govor o koaliciji postane zavajajoč. Danska in Italija prodajata zgodbo o izvedbi: zavrnjene ljudi premakniti z ozemlja EU in vračanje prikazati kot bolj neposredno. Francija in Španija sta previdnejši, ker lahko središče obljubi nadzor, še preden dokaže zakonitost, zmogljivost ali dejanske odhode.

Druge vlade lahko podprejo ostrejši jezik, ne da bi prevzele najtežji del. Delujoče središče potrebuje tretjo državo, ki ga je pripravljena gostiti, državo članico, ki je pripravljena ostati pravno odgovorna, države izvora, ki so pripravljene sprejeti ljudi nazaj, in sodišča, ki priznajo varovalke. Ta veriga je močna le toliko kot njen najšibkejši člen.

Albanija pokaže tveganje

Italijanski dogovor z Albanijo kaže, zakaj lokacija še ni delujoč model. Rim je protokol s Tirano ratificiral z italijanskim zakonom, vendar so spori o preverjanju varnih držav in pospešenih postopkih že prišli do Luxembourga v zadevi Alace in Canpelli.

Starejše opozorilo ostaja pomembno. V zadevi Hirsi Jamaa je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu Italijo štelo za odgovorno za ukrepe migracijskega nadzora zunaj njenega ozemlja. Premik kraja nadzora odgovornosti ne premakne samodejno drugam.

Ključna vprašanja ostajajo odprta. Katera država bi gostila središče? Katera sodišča bi odločala o pritožbah? Kdo bi varoval lokacijo? Kaj se zgodi, ko država izvora zavrne izdajo dokumentov? Kdo nadzira razmere pridržanja? In kaj sploh šteje za uspeh: manj pobegov, hitrejša dokumentacija, nižji stroški ali preverjene odstranitve?

Središča za vračanje lahko sčasoma postanejo več kot politični signal. Kratkoročni preizkus je ožji: ali lahko strožji jezik Evropskega sveta privede do zakonitih odstranitev ali zgolj premakne kraj, kjer se vidi neuspeh.