EU določa 30-odstotni prag kakovosti

Države po Evropi vsako leto za javna naročila namenijo približno 14 do 15 odstotkov BDP: za bolnišnično programsko opremo, avtobusne vozne parke, čistilne storitve, vzdrževanje cest in podobne storitve (Evropski parlament, Evropska komisija). Javna naročila so točka, na kateri se davčni denar spremeni v konkretne storitve, infrastrukturo in delovna mesta. Danes velik del tega denarja še vedno dobi ponudnik z najnižjo ceno. Evropska komisija naj bi 9. septembra predlagala spremembo pravil o tem, kaj pri porabi javnega denarja sploh šteje kot dobra vrednost.

Po osnutku, ki sta ga objavila italijanski in nemški medij, bi morali javni naročniki poleg cene obvezno ocenjevati tudi kakovost, hkrati pa bi dobili orodja za prednostno obravnavo ponudnikov, povezanih z Evropo (ANSA, Il Fatto Quotidiano). Predlog je šele začetek zakonodajnega postopka. Potrditi ga morata še Evropski parlament in Svet, tekoči razpisi pa ostajajo pod sedanjimi pravili (Vergabevorschriften.de).

Za hitrost uvedbe je pomembna pravna oblika. Komisija ne predlaga direktive, temveč uredbo. Direktivo mora vsaka od 27 držav članic prenesti v nacionalno zakonodajo, kar lahko traja več let. Uredba pa se po sprejetju uporablja neposredno v vseh državah članicah.

Nakupovanje po najnižji ceni ni prineslo več konkurence

Razlogi za spremembo so merljivi. Evropsko računsko sodišče je ugotovilo, da se je delež javnih naročil v EU z eno samo ponudbo v desetletju do leta 2021 povečal s 23,5 na 41,8 odstotka, povprečno število ponudnikov pa se je skoraj prepolovilo, s 5,7 na 3,2 (Evropsko računsko sodišče). Leta 2023 je 20 držav članic še vedno več kot polovico pogodb oddalo izključno na podlagi cene (Evropski parlament).

Najnižja cena se pogosto prelije v stroške dela. Evropski parlament je navedel ugotovitev Evropskega organa za delo, da razpisi, ki temeljijo samo na ceni, povečujejo tveganje neprijavljenega dela, ker izvajalci za zmago znižujejo stroške zaposlenih (Evropski parlament). Tudi ocena Evropske komisije iz leta 2025 je pokazala, da sedanja pravila le delno dosegajo okoljske in socialne cilje, čezmejna udeležba ostaja omejena, pomanjkljivi podatki pa puščajo odprta korupcijska tveganja (Evropska komisija).

Kako bi se ponudbe dejansko ocenjevale

Pri razpisu, ki temelji samo na ceni, zmaga najcenejša dopustna ponudba. Pri ocenjevanju s kakovostno utežjo naročnik določi formulo, na primer 60 točk za kakovost in 40 za ceno. Zmaga ponudba z najboljšim skupnim rezultatom.

Po razkritem osnutku bi morali dejavniki kakovosti, kot so podnebna učinkovitost, delovni standardi, inovacije in varnost, predstavljati najmanj 30 odstotkov ocene za oddajo naročila. Pri delovno intenzivnih pogodbah, denimo v gradbeništvu, čiščenju in varovanju, bi se ta prag zvišal na 50 odstotkov (Il Fatto Quotidiano, LavoriPubblici). Podjetje, ki konkurenčnost gradi predvsem na nižanju plač, bi s tem izgubilo del prednosti. Ponudnik z boljšimi delovnimi pogoji ali nižjimi stroški v celotni življenjski dobi storitve bi lahko zmagal tudi z višjo začetno ceno.

Osnutek vključuje tudi orodje evropske prednosti. Javni naročniki bi lahko kaznovali ali izključili ponudbe, pri katerih manj kot polovica vrednosti izvira iz EU ali iz držav, zajetih v trgovinskih sporazumih, kot je sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih. Ta zajema ZDA, Japonsko in Kanado, ne pa Kitajske (ANSA). V praksi bi ukrep najbolj zadeval kitajske dobavitelje v strateških sektorjih. EU je tak pristop že preizkusila: prvi ukrep po instrumentu za mednarodna javna naročila je iz razpisov za medicinske pripomočke izključil kitajske gospodarske subjekte, Kitajska pa je nemudoma odgovorila z enakim ukrepom (Crowell).

Spor o tem, kdo pridobi in kdo plača

Francija javna naročila razume kot strateško orodje (L'Opinion). Italija želi odpraviti navado najnižje cene in zaščititi delavce. Poljski sindikat Solidarność je pozdravil »konec diktature najnižje cene« (Solidarnosc). Devet manjših in severnih držav članic pod vodstvom Češke, Finske in Švedske pa je decembra 2025 opozorilo, da bi široka evropska prednost lahko zmanjšala konkurenco in zvišala cene. Komisijo so pozvale, naj tak pristop omeji na izbrane sektorje in ga podpre s celovito oceno učinkov (MarketScreener, Euronews).

Nemški strokovnjaki za javna naročila opozarjajo na drugo tveganje: občinske službe pogosto nimajo dovolj znanja in ljudi, da bi pripravile pravno trdna merila kakovosti za podnebne, delovnopravne in inovacijske trditve ponudnikov (Ausschreibungen Staatsanzeiger). Prav ta izvedbena vrzel je najšibkejša točka reforme. Ocenjevanje kakovosti deluje le, če naročniki znajo napisati merljiva merila in preveriti obljube ponudnikov. Brez tega lahko obvezni kakovostni pragovi podcenjevanje zamenjajo s pretiranimi obljubami, prednost pa dobijo veliki uveljavljeni ponudniki, ki znajo dobro izpolniti razpisno dokumentacijo.

Dokazi kažejo, da javna naročila po najnižji ceni niso okrepila konkurence in so ustvarila spodbude za nižanje stroškov dela. Ali bo obvezno ocenjevanje kakovosti to popravilo, bo odvisno predvsem od tega, ali bodo tisoči naročnikov po Evropi zmogli opraviti nalogo, ki je od večine doslej nihče ni sistematično zahteval.