Članice EU razdeljene glede €4 billion pomoči

Pet držav je glasovalo proti, še pet se jih je vzdržalo. Države članice EU so kljub temu potrdile posodobljene referenčne vrednosti emisijske učinkovitosti za obdobje 2026–2030, ki določajo, koliko brezplačnih pravic do emisije bodo evropske tovarne prejele v prihodnjih petih letih. Sprememba energetsko intenzivni industriji prinaša približno 4 mrd. evrov razbremenitve (BSS/AFP). Gre za industrijsko varovalko: jeklarne, keramične obrate in cementarne naj bi zadržala v Evropi, medtem ko se postopoma uvaja nova dajatev na uvoz iz držav z manj strogimi podnebnimi pravili.

Kako deluje formula

Sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS) je evropski trg ogljika. Skupnim emisijam iz težke industrije in proizvodnje električne energije določa zgornjo mejo. Podjetja morajo za vsako tono izpuščenega CO₂ predati pravice do emisije, imenovane tudi evropske emisijske pravice. Del se jih proda na dražbah, del pa se brezplačno dodeli sektorjem, pri katerih obstaja tveganje »uhajanja ogljika«, torej selitve proizvodnje v države z milejšimi podnebnimi pravili (European Commission).

Referenčna vrednost je formula, po kateri se izračuna, koliko brezplačnih pravic do emisije dobi posamezna tovarna. Določena je za vsak proizvod posebej, in sicer glede na emisije CO₂, ki jih pri izdelavi ene enote tega proizvoda ustvarja najčistejših 10 odstotkov obratov (European Commission). Če je obrat čistejši od referenčne vrednosti, brezplačna dodelitev pokrije večji del stroškov skladnosti. Če je bolj umazan, mora razliko kupiti na trgu.

Posodobitev za obdobje 2026–2030 te proizvodne kazalnike ponovno umerja. Po prilagojenih vrednostih bo industriji brezplačna dodelitev v povprečju še naprej pokrila približno 75 odstotkov emisij, formula pa zdaj pri 14 proizvodnih referenčnih vrednostih upošteva tudi posredne emisije iz porabe električne energije, kar znižuje stroške tovarnam, ki prehajajo na elektrificirane procese (UmweltDialog). Naslednji korak je formalno sprejetje v Evropski komisiji (Bloomberg).

Kdo je glasoval proti in zakaj

Po poročanju poljskih in mednarodnih medijev naj bi proti glasovale Poljska, Italija, Litva, Latvija in Malta (RMF24, Bloomberg). Uradnega poimenskega izida glasovanja še ni, zato seznam temelji samo na medijskih poročilih.

Najbolj jasno je italijansko nasprotovanje. Tamkajšnji keramični sektor, ki obsega 242 podjetij, 25.550 zaposlenih in 7,5 mrd. evrov prihodkov, se po novih referenčnih vrednostih sooča z rastjo neposrednih stroškov ETS s 70 mio. na 120 mio. evrov na leto (Il Resto del Carlino). Premierka Giorgia Meloni je napadla evropske »birokrate«, ker naj bi zaostrili pravila, ki bi jih moral Svet po njenem mandatu omiliti (Il Fatto Quotidiano). Portugalska ni glasovala proti, je pa Bruslju pisala, da bi spremembe referenčnih vrednosti lahko kaznovale keramiko, steklarstvo in cementno industrijo, še preden bi bile na voljo gospodarsko vzdržne alternative (Jornal Económico).

Zagovorniki novih referenčnih vrednosti, med njimi Nizozemska in Evropska komisija, poudarjajo drugačno logiko: verodostojna cena ogljika skupaj z mejno zaščito prek CBAM, mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah, nagrajuje učinkovite evropske proizvajalce in kaznuje uvoz z višjim ogljičnim odtisom (NEa, European Commission DG TAXUD). Vsaka brezplačno dodeljena pravica do emisije pa hkrati pomeni eno pravico manj na dražbi in zato manj prihodkov za javne sklade za razogljičenje. Podnebne organizacije opozarjajo, da lahko velikodušna brezplačna dodelitev podjetjem dejansko skoraj izniči strošek ogljika in oslabi naložbeni signal, zaradi katerega ETS sploh obstaja (Sandbag).

Časovna vrzel pri CBAM

Časovni razpored je pomemben, ker se hkrati postopoma uvaja CBAM. Od leta 2026 bodo uvozniki cementa, jekla, aluminija, gnojil in drugega zajetega blaga začeli plačevati za ogljik, vgrajen v njihove proizvode; plačljivi delež se bo povečal z 2,5 odstotka v letu 2026 na 100 odstotkov do leta 2034 (Finnish Customs). Brezplačna dodelitev evropskim proizvajalcem naj bi se zmanjševala po istem urniku. V teoriji eno nadomesti drugo: tovarne izgubijo brezplačne pravice, a dobijo zaščito pred bolj umazano konkurenco iz tujine.

V praksi se sistema ne prekrivata povsem. Brezplačna dodelitev v ETS se izračunava na ravni obrata in po proizvodnih referenčnih vrednostih, prilagoditve CBAM pa veljajo na ravni blaga in po blagovnih oznakah (Finnish Customs). Tovarna, proizvod in uvozna kategorija niso vedno ista stvar. Industrija poleg tega trdi, da CBAM še ni dovolj preizkušen, da bi lahko zagotavljal zaščito: zeleno jeklo denimo po njenih ocenah potrebuje cene elektrike okoli 50 €/MWh, da bi naložbe v Evropi ostale smiselne, tega praga pa številni proizvajalci še ne dosegajo (Eurometal).

Javno dostopne tabele, ki bi po posameznih referenčnih vrednostih pokazala spremembe, razdelitev dodatne brezplačne dodelitve po državah članicah ali neto učinek po upoštevanju zaščite CBAM in nacionalnih kompenzacijskih shem, ni. Julijski pregled ETS v Evropski komisiji naj bi obravnaval tudi možnost, da bi se prihodnje brezplačne pravice vezale na naložbene obveznosti za razogljičenje (S&P Global). Ta pregled bo pokazal, ali bo 4 mrd. evrov služilo kot prehodni most do čistejše proizvodnje ali kot subvencija brez jasnih pogojev. Dokler podatkov ne objavijo, tega zunaj Bruslja ni mogoče zanesljivo oceniti.