Evropa tvega 2,4 mrd. € z novo tovarno

Aerospacelabova megatovarna v Marcinellu pri Charleroiju v Valoniji je bila sredi avgusta še v gradnji, začetek proizvodnje pa načrtujejo za leto 2027 (Kölnische Rundschau). Podjetje je 10. septembra sporočilo, da je dobilo 2,4 milijarde evrov vredno naročilo za izdelavo 264 plovil v nizki zemeljski orbiti za IRIS², evropsko suvereno satelitsko konstelacijo za šifrirane vladne komunikacije (Aerospacelab, Reuters). To je približno 80 odstotkov nizkoorbitalnega dela konstelacije in tri četrtine celotne flote (European Commission, Aerospacelab). Evropa je tako glavnino proizvodnje za IRIS² zaupala zagonskemu podjetju, katerega novi obrat še ni dokazal, da zmore serijsko proizvodnjo v zahtevanem obsegu.

Kaj mora dokazati tovarna

Aerospacelab napoveduje, da bo tovarna v Charleroiju po začetku obratovanja zmogla izdelati do 500 satelitov na leto (Kölnische Rundschau). Podjetje doslej ni objavilo dokazov, da je obrat prestal prevzemne preizkuse, pridobil certifikate kakovosti ali dosegel katerega od mejnikov serijske proizvodnje (Aerospacelab).

Dodatno tveganje je odvisnost med členi proizvodne verige. Aerospacelab izdeluje satelitsko platformo, torej nosilno konstrukcijo z napajanjem, pogonom in računalniškimi sistemi. Thales Alenia Space bo po ločeni pogodbi, vredni približno 500 milijonov evrov, dobavljal varni komunikacijski tovor (Thales Alenia Space). Aerospacelab bo oba dela sestavil in dokončana plovila predal Eutelsatu (European Spaceflight). Če Thalesovi tovori ne bodo prestali zahtevanih preizkusov ali bodo zamujali, bodo Aerospacelabove integracijske postaje mirovale, četudi bo proizvodnja platform potekala po načrtu.

Starejše nemško poročilo je navajalo naročilo za »do 264« satelitov v vrednosti »najmanj 1,8 milijarde evrov«. Razlika kaže, kako malo podrobnosti podpisane pogodbe je dostopnih javnosti (Kölnische Rundschau).

Kdo je izbral Aerospacelab in kdo lahko ukrepa

Evropska komisija satelitov ni kupila neposredno, temveč je 12-letno koncesijo podelila konzorciju satelitskih operaterjev SpaceRISE, ki ga sestavljajo Eutelsat, SES in Hispasat (European Commission). V tej strukturi Eutelsat vodi nizkoorbitalni del in je Aerospacelab izbral po postopku, v katerem so se o možnih rešitvah pogajali pred oddajo končnih ponudb. SpaceRISE je ostal edini konzorcij, potem ko sta se Airbus in Thales umaknila iz jedra ponudnikov, zato je bil konkurenčni pritisk na pogodbene pogoje manjši (Journal of European Public Policy, European Commission).

Za primerjavo: Airbus bo v svojem obratu v Toulousu izdelal najmanj 66 satelitov iz prve serije, ki jih mora dobaviti leta 2029 (Airbus), nemški OHB pa je po lastnih navedbah dobil skoraj milijardo evrov vredno pogodbo za 18 platform v srednji zemeljski orbiti (OHB). Aerospacelabov delež je precej večji od deležev obeh uveljavljenih proizvajalcev.

Iz dosedanjih poročil ni razvidno, kdo lahko ukrepa, če začne nizkoorbitalni del zamujati. Pogodbeni pogoji, ki bi pokazali, ali sme Eutelsat zmanjšati posamezne serije, uveljaviti kazni ali prekiniti pogodbo z dobaviteljem, niso objavljeni. Prav tako niso jasna pooblastila Evropske komisije pri nadzoru koncesije. Njena prvotna vrednost je znašala 10,6 milijarde evrov, od tega 6 milijard iz proračuna EU, 550 milijonov prek ESA oziroma Evropske vesoljske agencije, ki sodeluje pri upravljanju razvoja, ter več kot 4 milijarde od zasebnih operaterjev (ESA). Potem ko so avgusta 2026 program razširili na skupno 348 satelitov, je specializirani medij njegovo vrednost ocenil na skoraj 15,6 milijarde evrov, vendar Evropska komisija tega zneska ni potrdila (Advanced Television). Iz pogodbe ni mogoče ugotoviti, ali stroške zamud nosijo operaterji, dobavitelji ali proračun EU.

Tekma s časom

Po podatkih EUSPA, agencije EU, ki nadzira vesoljske programe, naj bi se prve izstrelitve začele leta 2029, Aerospacelabove satelite pa naj bi začeli izstreljevati leto pozneje (EUSPA). Evropska komisija zagotavljanje izstrelitvenih storitev še vedno navaja kot prihodnji korak, ne da bi imenovala izvajalca (European Commission).

Z naročilom je Aerospacelab prevzel dejansko odgovornost za večino proizvodnje, nima pa še dokazane sposobnosti za pravočasno dobavo. Podjetje mora pokazati, da je tovarno uspešno zagnalo in da lahko dalj časa ohranja zahtevani obseg proizvodnje. Eutelsat mora razkriti prevzemne mejnike, Evropska komisija pa pojasniti, kdo bo plačal morebitne zamude. Iz doslej objavljenih podatkov tega ni mogoče ugotoviti.