Evropa stavi 50 milijard evrov na vodikove koridorje

Evropska komisija je 20. maja odobrila 1,3 mrd. evrov vreden nemški program državne pomoči za obnovljivi vodik (Brusselstimes, Politiken). Nizozemski in nemški operaterji omrežij so podpisali sporazum o skupnem razvoju čezmejnega koridorja, ki naj bi začel delovati do leta 2031. Po severni, južni in srednji Evropi se v nastajajoče vseevropsko omrežje za zeleni vodik stekajo desetine milijard evrov. Toda zeleni vodik je še vedno tri- do petkrat dražji od vodika iz fosilnih virov, projekti pa se odpovedujejo hitreje, kot novi dosežejo gradnjo.

Štirje cevovodi, en kupec

Danska načrtuje izvoz zelenega vodika proti jugu po Danskem vodikovem hrbteničnem omrežju. Koridor SoutH2 bi dobavo iz severne Afrike prek Italije usmerjal v Avstrijo in Nemčijo. Španski podmorski cevovod BarMar med Barcelono in Marseillom meri na začetek obratovanja leta 2032. Nizozemska medtem Rotterdam postavlja za uvozno vozlišče severozahodne Evrope.

Vsi štirje koridorji se stekajo k istemu kupcu: nemški težki industriji. Nemčija pričakuje, da bo do leta 2030 za jeklarstvo, kemijsko industrijo in rafinerije potrebovala 2,6 do 3,6 mio. ton vodika na leto, pri čemer priznava, da bo morala uvoziti od 50 do 70 odstotkov teh količin. Danska načrtovana dobava 78.000 ton na leto bi pokrila približno 2 do 3 odstotke tega povpraševanja.

Kdo krije razliko v stroških

Zeleni vodik, proizveden z razcepom vode z elektriko iz obnovljivih virov, danes v Evropi stane 4,50 do 8,50 evra za kilogram, odvisno od lokacije in cen električne energije. Sivi vodik, proizveden iz zemeljskega plina, stane približno 1,50 evra za kilogram. Ta razlika ni le prehodna težava. Električna energija predstavlja do 60 odstotkov proizvodnih stroškov zelenega vodika, evropske cene elektrike pa ostajajo strukturno višje od ravni, ki bi omogočala konkurenčnost.

Vlade razliko zapirajo s subvencijami. Nemški program proizvajalcem za največ deset let zagotavlja fiksno podporo na kilogram, od 0,44 do 3,49 evra. Večje javnofinančno tveganje pa je v samih cevovodih. Skupni strošek nemškega osrednjega vodikovega omrežja bi lahko ob upoštevanju financiranja in obratovanja dosegel skoraj 50 mrd. evrov, na koncu pa ga jamčijo omrežnine in javna sredstva. Če bo izkoriščenost cevovodov nizka, se je država zavezala, da bo do leta 2055 pokrila najmanj 76 odstotkov primanjkljaja, kar bi davkoplačevalcem lahko naložilo 34,7 mrd. evrov stroškov.

Nizozemska se z istim vzorcem sooča v manjšem merilu: ocena stroškov omrežja se je v dveh letih zvišala z 1,5 mrd. na 3,8 mrd. evrov. Španija je odobrila 2,8 mrd. evrov javne podpore, vendar ima ob cilju 12 GW elektroliznih zmogljivosti do leta 2030 za zdaj v obratovanju le 30 MW.

Kupci in razvijalci se že umikajo

Leta 2025 so po svetu odpovedali približno 60 večjih projektov zelenega vodika s skupno zmogljivostjo 4,9 mio. ton na leto. Iberdrola je svoje cilje za vodik do leta 2030 znižala za dve tretjini. Shell in Equinor sta odpovedala norveška projekta. Ozko grlo se je premaknilo s ponudbe na povpraševanje: Evropa lahko na leto izdela 13,1 GW elektrolizerjev, vendar ne najde dovolj kupcev, ki bi bili pripravljeni plačati tri- do petkratnik cene fosilne alternative.

Tudi nemške številke kažejo, kako daleč so cilji od dejanskega stanja. Nacionalni cilj je 10 GW elektroliznih zmogljivosti do leta 2030. Danes jih je nameščenih le 955 MW, manj kot 10 odstotkov.

Dodatna sprememba pravil EU bo stroškovno vrzel še razširila. Od leta 2030 bodo morali proizvajalci zelenega vodika svojo porabo električne energije z obnovljivo proizvodnjo usklajevati po urah, ne več po mesecih. CE Delft ocenjuje, da bo to proizvodne stroške zvišalo za približno 27,5 odstotka. Razlog za pravilo je razumljiv: brez njega bi elektrolizerji porabljali obstoječo zeleno elektriko in elektroenergetski sistem znova potiskali proti fosilnim virom. Toda ekonomika bo zaradi tega težja, ne lažja.

Evropa vodikove cevovode gradi na predpostavki, da bodo stroški padli in da se bodo kupci res pojavili. Oboje je mogoče. Če pa bo učna krivulja pri vodiku počasnejša, kot je bila pri sončnih panelih, bo odločilno vprašanje, kako dolgo bodo davkoplačevalci financirali razliko.