Evropi letno manjka €100 billion za omrežja

Grški finančni minister Kyriakos Pierrakakis, ki predseduje Evroskupini, forumu finančnih ministrov držav z evrom, je prejšnji teden opozoril, da sta nov pritisk na cene energije in inflacija »največje neposredno tveganje za evropsko gospodarstvo« (Capital.gr). Zavzel se je za skupno evropsko energetsko strategijo, več čezmejnih povezav in hitrejše uvajanje obnovljivih virov. Toda prav ta poziv razkriva strukturno napako evropske energetske politike: EU zavezujoče predpisuje proizvodnjo iz obnovljivih virov, omrežje, ki mora to elektriko prenesti do porabnikov, pa obravnava precej manj obvezno.

Zavezujoči cilji, nezavezujoča omrežja

Pravo EU od držav članic zahteva, da do leta 2030 najmanj 42,5 odstotka energije pridobijo iz obnovljivih virov (Evropska komisija). Ta cilj je pravno zavezujoč; države, ki ga ne dosežejo, tvegajo postopke zaradi kršitve prava EU. Za elektroenergetsko infrastrukturo primerljive obveznosti ni. Raziskovalna služba Evropskega parlamenta ugotavlja, da ne obstaja »centralizirana obveznost vlaganj v omrežja na ravni EU« (EPRS). Vsaka država članica sama odloča, koliko bo vložila v svoje omrežje.

Posledica je ozko grlo na ravni celotne celine. Nemčija, Nizozemska, Finska in Češka že hkrati dosegajo fizične omejitve omrežnih zmogljivosti, zato novih sončnih, vetrnih ali baterijskih projektov ne morejo priključevati dovolj hitro (Clean Energy Wire). 40 odstotkov distribucijskih omrežij v EU je starejših od 40 let (Evropska komisija). Evropa bi morala do leta 2030 za omrežja namenjati od 65 do 100 milijard evrov na leto, in sicer tako za lokalna distribucijska omrežja kot za čezmejne prenosne povezave (IEEFA). Glavni evropski instrument za sofinanciranje čezmejne infrastrukture, Instrument za povezovanje Evrope, zagotavlja manj kot 830 milijonov evrov na leto (CINEA). To pokrije manj kot odstotek ocenjenih potreb. Evropsko računsko sodišče ob tem opozarja, da EU niti zanesljivo ne spremlja, koliko države članice dejansko vlagajo (ECA).

Preizkus za tri milijarde evrov

Projekt, ki ga Pierrakakis opisuje kot rešitev, koristno za obe strani, Great Sea Interconnector (GSI), 1.000-megavatni podmorski kabel v dolžini približno 900 kilometrov med Kreto in Ciprom, to evropsko finančno zastoje postavlja v konkretno obliko. Leta 2022 so ga ocenili na 1,57 milijarde evrov, zdaj pa naj bi stal približno tri milijarde evrov, kar pomeni 90-odstotno podražitev (Columbia Emerging Markets Review).

Za Ciper kabel rešuje geografsko past. Gre za edino državo članico EU brez povezave s celinskim elektroenergetskim omrežjem, zato vso elektriko proizvaja lokalno, iz uvoženih goriv. Cene elektrike za negospodinjske odjemalce so konec leta 2025 dosegle 24,29 evra za 100 kWh, drugo najvišjo raven v EU, medtem ko je povprečje znašalo 18,37 evra (Philenews). Evropski komisar za energijo je dejal, da bi GSI te cene »temeljito znižal« (Politis).

Financiranje kljub temu ostaja odprto. EU je prek Instrumenta za povezovanje Evrope obljubila 657 milijonov evrov (Euronews). Evropska investicijska banka preučuje možnost posojila v višini ene milijarde evrov, odločitev pa naj bi bila znana do konca leta 2026. Približno 63 odstotkov preostalih stroškov bi prek računov za elektriko nosili ciprski odjemalci (Columbia Emerging Markets Review). Proizvajalec kablov Nexans je nakazal, da dobava ne bo mogoča pred koncem leta 2029.

Rešitev, ki še ni sprejeta

Evropska komisija je decembra 2025 predlagala evropski sveženj za omrežja, ki bi uvedel zavezujoče roke za priključitve in operaterjem prenosnih sistemov, torej družbam, ki upravljajo nacionalna elektroenergetska omrežja, naložil, da 25 odstotkov prihodkov od prezasedenosti čezmejnih povezav namenijo novim projektom (Florence School of Regulation). V naslednjem proračunskem ciklu EU za obdobje 2028–2034 je predvideno tudi petkratno povečanje sredstev za energetsko infrastrukturo, na približno 30 milijard evrov (GLOBSEC).

EU ni sprejela še nobenega od teh ukrepov. Energetska zakonodaja običajno potrebuje od dve do štiri leta, da gre skozi Svet EU in Evropski parlament. Stroški, pred katerimi svari Pierrakakis, pa so v njegovi državi že vidni: cene zemeljskega plina v Atenah so se po krizi na Bližnjem vzhodu zvišale za 21,3 odstotka, grška inflacija pa se je približala 3,7 odstotka (Euronews, Ot.gr). Takšna inflacija zmanjšuje vrednost nominalnih plačnih dvigov, torej višjih zneskov na plačilnih listah, preden se odšteje rast cen. V Grčiji, kjer je delež plač v BDP med najnižjimi v EU, že zmeren energetski inflacijski pritisk gospodinjstva potisne nazaj. Cilji za obnovljive vire veljajo že zdaj. Omrežna pravila, ki bi jim morala slediti, so še vedno bruseljski predlog.