Evropa zamuja pri zdravju morij

Šest let po izteku pravnega roka EU za zdrava morja cilja ni dosegla nobena država članica (morsko okolje Evropske komisije). Okvirna direktiva o morski strategiji, krovni zakon EU za varstvo morskega okolja, sprejet leta 2008, je državam naložila, da do leta 2020 dosežejo »dobro okoljsko stanje« morij (MSFD). Tega niso storile. Oznaka »zavarovano« vse pogosteje pomeni območje, vrisano na uradni zemljevid, ne pa tudi prostora, ki se dejansko varuje na morju.

Strošek tega razkoraka kažejo kazalniki Evropske komisije. Močno onesnaženje s hranili prizadene 46 odstotkov obalnih voda EU. Ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami moti 79 odstotkov obalnega morskega dna. Med habitati, ocenjenimi po direktivah o varstvu narave, jih je 81 odstotkov v slabem stanju (morsko okolje Evropske komisije, stran Komisije o naravi). To niso podatki okoljevarstvenih kampanj, temveč številke institucije, ki mora nadzirati izvajanje pravil.

Vrzel v pravni zasnovi

Mehanizem je preprost. Direktiva o habitatih, ki vzpostavlja omrežje zavarovanih območij Natura 2000, ob razglasitvi morskega območja sproži obveznosti varovanja in presoje vplivov, ne prepove pa samodejno ribolova, ladijskega prometa ali gradnje (Direktiva o habitatih). Dejavnosti, ki škodujejo okolju, se zato nadaljujejo, dokler vlade ne sprejmejo konkretnih upravljavskih ukrepov in jih tudi izvajajo. Skupna ribiška politika, sklop pravil EU za ribištvo, je ločeno zahtevala, da ribji staleži do leta 2020 dosežejo trajnostno raven (skupna ribiška politika). Tudi ta rok je minil brez polne skladnosti.

Spor se začne tam, kjer varstvo zapre ribolovno območje, ustavi dovoljenje ali kmetijam naloži zmanjšanje izpiranja hranil. Nemška zvezna agencija za varstvo narave biotsko raznovrstnost Severnega in Baltskega morja opisuje kot ogroženo, raba obeh morij pa se krepi (BfN). V Spodnji Saški so oblasti predlagale, da bi desetino obalnih voda zaprle za ribolov, kar okoljske organizacije ocenjujejo kot nezadostno (Tagesschau). Na Nizozemskem novi načrti upravljanja za območja Natura 2000 ribiče kozic pri Zoutkampu vodijo v opozorila, da bi zaprtja ob severnomorski obali lahko ogrozila njihov obstoj (Omroep Het Hogeland).

Francija najjasneje kaže razliko med oznako in učinkom. Upravni cilji predvidevajo, da bo zavarovanih 30 odstotkov morskih površin (DIRM), toda pogoji ribolova znotraj morskih območij Natura 2000 se po odgovoru na senatorsko vprašanje iz leta 2026 še vedno določajo s posamičnimi analizami tveganja (Sénat). Francija del varstva šteje tam, kjer je pritisk že tako manjši: uradna statistika kaže, da je bilo na začetku leta 2026 pod »strogo zaščito« 5,9 odstotka ozemlja, pri čemer je bilo skoraj tri četrtine tega v oddaljenih Južnih in antarktičnih ozemljih, ne pa v močno izkoriščanih metropolitanskih vodah (SDES).

Glavna škoda prihaja s kopnega

Velik del poslabšanja morskega okolja se ne začne na morju, temveč na kmetijah in v zastarelih kanalizacijskih sistemih. Evropska komisija verigo opisuje jasno: kmetijski dušik se izpira s polj v reke in podtalnico, nato pa v obalnih vodah hrani cvetenje alg, ki duši morsko življenje (nitrati, Evropska komisija). Zato imajo Danska, Nemčija, Nizozemska in Poljska isto težavo: organi, pristojni za morje, ne morejo sami sanirati mrtvih obalnih območij, če glavno škodo povzroča odtekanje hranil, ki ga ureja kmetijska politika zunaj njihovega nadzora.

Po poročilu organizacije Race for the Baltic, ki ga navaja Echo Media, Poljska zbere le del tekočih odpadkov, ki nastajajo v greznicah, nezbrana odpadna voda pa povečuje obremenitev Baltika s fosforjem. V Španiji je pregled nevladne organizacije o 57 projektih obnove pokazal, da mnogi dokazujejo tehnično izvedljivost, ne pa tudi dejanskega ekološkega okrevanja (Ecologistas en Acción). Obnova je lahko učinkovita, vendar ne more nadomestiti zavezujočih omejitev dejavnosti, ki vodo najprej poslabšujejo.

Evropska komisija lahko zaradi nespoštovanja pravil toži države članice in po pogodbah EU zahteva finančne kazni (uporaba prava EU, Evropska komisija). Ne more pa voditi obalnih patrulj, prepisovati ribiških dovoljenj ali preverjati dejanskih obremenitev s hranili. Izvajanje ostaja pri istih nacionalnih vladah, ki so rok za leto 2020 že zamudile.

Manjka dokaz na ravni posameznega območja: kaj je v vsakem zavarovanem območju prepovedano, kdo to nadzira in ali si ekosistemi opomorejo. To preglednost morajo zagotoviti nacionalne prestolnice. Evropska komisija ima pravna orodja, da jih k temu prisili, in šest let zamujenih rokov kot razlog, da jih uporabi.